Navadni smrtniki obravnavajo dejanja uspešnih športnikov drugače, kot jih ti dojemajo sami. Pogosto je njihova požrtvovalnost skrita za predstavo, ki jo ponujajo mediji. Kako hudi so lahko napori? Tek z zlomljeno nogo, zaporedni zvini gležnjev, hude poškodbe kolen, neštete operacije, ki pridejo zraven, in gora protibolečinskih tablet, ki ponujajo le začasno rešitev. Lahko se spomnimo dogodka izpred petih let, ko je slovenska tekačica na smučeh Petra Majdič tekmovala kljub zlomu reber. Vse za neki nor, skrajen cilj. Ki se je na koncu uresničil.

Pot do medalje na velikih tekmovanjih pa je dolga. Nemalokrat se začne že v obdobju, ko naj bi otrokov vsakdan napolnjevala igra in ne treningi. V mladostništvu je kombiniranje šole in športnih aktivnosti še dokaj preprosto, medtem ko je usklajevanje s službo čisto druga stvar. Kako si lahko poleg osemurnega delovnika sposoben trenirati na najvišji ravni, da bi bil konkurenčen sotekmovalcem, ki živijo samo za šport in poleg tega nimajo druge službe? Ob prehodu iz mladinske v člansko konkurenco zato umre polno sanj, saj je potrebna popolna predanost. Kar pa ni tako enostavno. Že sam ritem vsakdana je napornejši in ne dopušča ležerno preživetega popoldneva, fokus in organizacija pa sta skoraj samoumevna. Ob sprejetju odločitve, da postaneš poklicni športnik, se odpira veliko vprašanj, ki kljub motivaciji in predanosti pogosto ostajajo odprta. Kaj bo s financami? Kako bo odločitev vplivala na odnose z družino in prijatelji? Kako bo potekalo usklajevanje drugih obveznosti? Vse to pride v navezi s potovanji na priprave in tekmovanja v druge države. Pojavlja pa se še eno življenjsko, bolj daljnosežno vprašanje. Kaj potem? Upokojitev nastopi razmeroma hitro, vsaj v primerjavi z drugimi poklici. Okoli štiridesetega leta si že obravnavan kot star in malo je takih, kot sta Ole Einar Bjoerndalen in Noriaki Kasai, ki od časa do časa, ne glede na njuno starost, še vedno deklasirata konkurente. Za zdaj.

Kljub sladko-kislim izkušnjam, ki se nabirajo skozi kariero, pa sem prepričana, da bi večina športnikov zatrdila, da je bilo odrekanje poplačano in bi vse muke ponovili še stokrat. Je to noro? Sama bi rekla, da ni. Ko se pojavijo rezultati, postaneš zasvojen in hudi napori na treningih na svojstven način osvobajajo. Je pa res, da je moje udejstvovanje v športu bolj na meji amaterskega. Ampak tako se vse začne. Z veseljem in voljo do neke aktivnosti. Pa ne govorim samo o športu, povsod je enako. Vedno obstajajo skrajnosti, ki se nam zdijo absurdne. Vse pa je odvisno od perspektive.

Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.