Vizionarnost nove narativne figuralike, ki so jo zasledovali Jerajevi generacijski vrstniki, zbrani uvodoma na razstavi Ekspresivna figuralika mladega ljubljanskega kroga ob hkratni samostojni slikarski razstavi Zmaga Jeraja (Beograd, 1968), je imela v njem tudi začetnega interpreta. Jerajev celoviti izraz sodobnega figuralnega slikarstva predstavlja sublimat intenzivnega notranjega psihološkega doživljanja, dane in slutene resničnosti, polne še nepredvidenega, nenadnega, povsem nepričakovanega. V ostri, jedki likovni frazi, ki jo je specifična izbrana Jerajeva monokromija (sivo, rdeče, zeleno, modro) psihološko podpirala, smo občutili bizarno napoved, vzeto kot iz nekega reportažnega zapisa, kot da smo zastali pred nedoločenimi, večsmiselnimi področji življenjske negotovosti, pred praznim, daljnim, zaprtim, živalskim, mračnim, nočnim, smrtnim. Dopolnjujoči objekt k vsemu temu je bila organska narava, njeni stvariteljski in pasivni elementi – kompleksna človeška nrav, preplet travmatičnih, fobičnih trenutkov in tehnokratskih, diktatorskih, agresivno opredeljenih razsežnosti. Jerajeva krajina je bila zato dejansko nedoločljiva, odprta navzven in navznoter, kaos z navideznim redom, prepihana po čudnih, v absurdu modernega sveta nastalih vetrovih. Za slikarja se je zdelo, kot da je vpet v tolikokrat interpretirano in še vedno vselej znova vzpostavljeno razmišljujoče razmerje med naravo in umetnostjo; naravo, ki jo vsekakor opredeljuje antropometrija, kljub minimalni ali pasivni navzočnosti človeške figure na slikah. Kajti te so končne pojave ustvarjalnega procesa, ko so postale – v prehajanju od intuitivnega dojemanja v spoznanje ideje – tolmači bivanjskega sveta; sveta, ki ga do tistega trenutka sestavljajo še vse naše domišljijske, jasne in skrivnostne danosti, pravi neizčrpni zbir vsebin, misli, čutov.
Svojih del ni Jeraj nikoli poimenoval, vsa so ostala brez naslova, samo z letnico nastanka. Take so tudi njegove fotografije, ki pripadajo mariborskemu črnemu krogu (razstava v Mariboru, 1971), ko se je dvignila izrazna možnost fotografskega medija z izvorom motiva, kadra in kompozicije, upoštevajoč globoke sivine in črnine. Brez poznejših intervencij in rezov v temnici, kjer se je kopiral celoten negativ s poudarjenim črnim robom. Izpraznjenost in odtujenost življenjskega prostora, razdvojenost sveta, njegova preteča neprehodnost – kot da so v Jerajevem celotnem opusu sledile sartrovski eksistencialistični enačbi lepo-zlo-svoboda, nasprotni platonovski tradiciji lepo-dobro.
