Oto Vogrin, grafik in likovni pedagog: Neumno je nadarjene obravnavati kot nekakšno zanimivo tržno maso

To 30-letno »potovanje« je v ustvarjalnem smislu namenil podrobnemu proučevanju grafičnih tehnik, kar je nedavno zaokrožil v avtobiografski monografiji z naslovom Odtisnil sem grafiko. Nedavno je prejel tudi grand prix na mednarodnem ex tempore občine Ptuj za grafiko z naslovom 51 načinov, kako spraviti kurenta v vžigalično škatlo. Je član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in Društva likovnih umetnikov Maribor.

Po končani pedagoški fakulteti v Mariboru o grafiki nisem vedel še nič, pozneje na pedagoški fakulteti v Ljubljani pa sem se nad njo navdušil. Ivo Mršnik je bil odličen profesor in tudi grafični tehnolog; tako sem lahko spoznal številne grafične tehnike, tudi takšne, ki že izumirajo, recimo mezzotinta, rezervaš, vernis mou, delal sem tudi v litografski tehniki, v MGLC pa sem potem te grafike lahko odtisnil. V takšnih pogojih za delo se je tudi moje zanimanje večalo.

Likovna umetnost se mi zdi čedalje bolj nerazumljena, še bolj grafika, zato sem s svojo knjigo želel pri ljudeh vzbuditi radovednost. Pedagoginja Gema Hafner je dejala, da je vedno dobro, če v umetnosti ostane nekaj realizma, četudi gre vse skupaj v nadrealizem. Tudi sam vedno iščem še nekaj oprijemljivega, ne nazadnje tudi abstraktna umetnost izhaja vedno iz nekega ključnega likovnega problema; vse skupaj potem nadgradim z raziskavo. Sem pa grafični opus s to knjigo smiselno končal. Ta hip se najbolj poglabljam v akvarel, to bo očitno tematika moje naslednje knjige, slikarstvo in velika platna pa si bom pustil za konec.

Predstavljajte si me, ko sem prišel v te konce na razgovor za službo – bil sem ravno iz vojske in razmišljal sem, da bi ostal v Ljubljani. Zdelo se mi je, da sem prišel v puščavo. Ampak ko sem zagledal cerkvico, je bilo, kot da sem našel ribnik z vodo. Med temi hribi se nič ne zgodi, samo tale cerkvica štrli ven. Rekli so mi, naj se za pot do šole orientiram po njej. Tako je ta cerkvica sčasoma postala asociacija na sedanji dom, je središče dogajanja. Če greš na kateri koli bližnji hrib, vidiš to cerkev, vse drugo naokrog – drevesa, hribi, razmetane hiške – se zdi nekako nepomembno. Pozneje sem svoja likovna razmišljanja razširil na Kobansko in v Dravsko dolino, ampak motivno sem še vedno ostal zvest cerkvenim stolpom. Motiv se podzavestno manifestira v prostor bodisi zaradi formata bodisi zaradi drugačnih izkušenj z objektom bodisi zaradi likovnega karakterja ali razpoloženjske situacije. Ampak likovni prostor je za ustvarjalca pomemben, ker ga omejuje ali pa mu narekuje dinamiko postavitve.

Zelo težko. (Smeh.) Razrezal sem ga na trideset delov in vsakega posebej stlačil v škatlico. Šlo je za grafiko velikosti meter krat 30 centimetrov. To idejo sem razvil za nedavni ptujski ex tempore, čeprav na takšnih srečanjih nerad sodelujem z grafikami, saj se jih premalo ceni, donatorji in sponzorji imajo radi velika platna, da jih potem obesijo v pisarne. Tokrat sem vztrajal pri njej, saj sem verjel v to delo.

Med obiskovalce podelitve sem razdelil še serijo vžigaličnih škatlic, na notranjo stran sem natisnil kurente, grafike pa so se znašle tudi na majicah in nalepkah za buteljke lokalnega vinarja Breznika. S tem sem želel grafiko popularizirati oziroma jo koncipirati kot uporabno umetnost. Te motive, vezane na lokalno okolje, sem v knjigi pojasnil še z besedo: zakaj sem uporabil cerkvico, zakaj motiv bidra, zakaj kopice sena, vse do odgovorov na likovno-teoretična vprašanja samega formata in likovnih tehnik.

Umetnost na področju grafike je rezervirana le za tiste, ki so najprej šli skozi obrt, te pa se sam ne moreš naučiti, medtem ko v poplavi ljubiteljskih umetnosti lahko danes vsak v nedeljo »namala« kakšno slikico na platno. Grafika zahteva resen likovni pristop. V tem kontekstu je potem »umetniško« tisti najvišji stadij, ki ga dosežejo le redki med pravimi. Če uspeš narediti samo eno pravo stvar v življenju, je čisto dovolj. Pravijo, da je v sodobni likovni umetnosti najbolj zanimivo, ko umetnik zavestno vgradi likovno-teoretično napako, ki gledalca razburi in vznemiri. Teorija, podkrepljena z dobro idejo, je predpogoj vsega, tako obrti kot umetnosti.

Jaroslav Hašek je nekoč zapisal, da mora vsak človek v svojem življenju narediti nekaj tudi za državotvornost. Pa sem si nekega dne rekel, da bom skušal temu kraju pomagati na svoj način, da se med drugim dvigne kulturni nivo okolja, moja velika misija pa je bilo reševanje propadlega viltuškega gradu, ki se po treh mandatih ni izšla.

Viltuški grad je zame nedvomno vizualno najlepši grad v Sloveniji, spominja me na grad Ludvika Bavarskega, znanega iz uvodnikov Disneyjevih filmov. Prečudoviti stolpi, štukature po stropih v notranjosti, kamini v sobanah – ampak vse propada. Dokler je bil tam dom za stare ljudi, je grad še nekako funkcioniral, nato so ga oplenili. V občini smo potrebovali knjižnico in prostor za kulturne prireditve, zavzemal sem se za prenovo gradu, lahko bi pridobili tudi evropska sredstva. Vendar je bil sedanji župan bolj naklonjen novogradnji. Zdaj imamo večnamensko postmodernistično škatlo, grad pa je v katastrofalnem stanju. Najverjetneje se investitor hitro ne bo našel, kajti zavod za spomeniško varstvo narekuje stroga pravila prenove, kar je tudi prav.

Ne, ne. Mislim, da je šlo kar za domačine, ki so videli materialni interes. Vse, kar se je odpeljalo ven, so verjetno zvozili v Avstrijo in razprodali. Nekdo si je celo odrezal natanko dva metra iz lesa izrezljanih stopnic, kolikor je potreboval. Mogoče so se strašili kar sami, ko so z avti odvažali stvari. Ko je bilo jasno, da prenove ne bo, je bila država dolžna grad zavarovati vsaj pred nadaljnjim propadom: prenovili so streho in nadeli bakrene žlebe. Ker ni bilo fizičnega varovanja, v 14 dneh ni bilo nobenega žleba več.

V resnici sem razmišljal, kaj se pri nas z likovno nadarjenimi učenci dela narobe. Trdim recimo, da bi z nadarjenimi učenci morali delati izključno nadarjeni učitelji. Sam sem za nadarjene učence odprl likovni atelje znotraj šole, kar mi je potem služilo kot raziskovalni del magistrske naloge, naredil pa sem še analizo projekcij tako glede nadarjenih učencev kot nadarjenih učiteljev. Naš sistem deluje tako, da so po šolah vgrajeni mehanizmi, ki pa so brez pravih učinkov. S tem se tudi sredstva pretakajo neučinkovito.

Neumno je, ker se nadarjene tretira kot neko tržno zanimivo maso in tako je praktično nadarjen že vsak tretji učenec, sam pa sem zelo vesel, če mi iz vsake tretje generacije uspe izluščiti kakšen presežek. Pa še temu ne rečem, da je nadarjen, ampak ga skušam usmerjati skozi njegove sposobnosti, se pogovorim s starši – bolj v spodbudo kot v obremenitev. Tudi moj sin je hodil na ure za nadarjene, pa mi je potem nekega dne rekel, da se mu ne da več biti nadarjen. Te ure so imeli pred običajnim poukom, učiteljica jim je prebrala tekst, oni pa so morali zjutraj ob sedmih nadaljevati z besedilom.

Učence so s tem zelo okradli predvsem za stvari, ob katerih se počutijo dobro. Tisti, ki morda pri drugih predmetih niso toliko sposobni, lahko na tem področju dosegajo relativno visoke rezultate, ob tem uživajo in se potem tudi lažje vključujejo v družbo. Ker je njihov duhovni svet morda bogatejši, so, kar zadeva likovne kompozicije, manj obremenjeni in miselno ne posegajo v postopke abstraktnega mišljenja, recimo boljšega razumevanja prostora, boljšega posnemanja narave, ljudi, objektov, projekcij. Sam svoj atelje in učence, ki prihajajo in jih zanima umetnost, razumem kot neki avtobus; takrat, ko začutijo potrebo in ko jim je dobro, pridejo, se pogovarjamo ali ustvarjajo, in ko se naveličajo, lahko tudi neobvezno izstopijo. Ob tem si tudi sami pilijo kriterije. Ni treba, da postanejo umetniki, lahko so tudi likovni kritiki, teoretiki, umetnostni zgodovinarji, vsekakor pa duhovno bogatejši ljudje.