Po letu dni državljanske vojne, le delno zamrznjene z drugim mirovnim sporazumom iz Minska, ki ga nihče v celoti ne spoštuje, se vsiljuje ugotovitev, da je šlo v Ukrajini in okoli nje narobe vse, kar je le moglo iti. Kot je to v navadi, že davno prej, ko so vse vajeti ušle iz rok, kar je svojevrsten dokaz, da znova živimo v obdobju, ko ne zaznamo družbenih tokov okoli sebe, ampak se jim enostavno prepuščamo, kot že nekajkrat v zgodovini.

Ukrajina je po razpadu Sovjetske zveze sodila med tiste njene bivše regije, ki se jim je zaradi gospodarskih razmer obetala svetla prihodnost, v resnici pa je doživela najgloblji zastoj. Med letoma 1991 in 1999 je imela 60-odstotni padec bruto domačega proizvoda in inflacijo, ki se je merila s petmestnimi številkami. Opomogla si je šele na prelomu stoletja in nekaj časa dosegala realno gospodarsko rast pri sedmih odstotkih, nato pa se sredi prejšnjega desetletja znašla v globoki politični krizi. Očitno je tudi tam obveljalo pravilo, da krizne razmere ne spodbudijo najustvarjalnejših moči nacije, ampak razdiralne, zato se je tudi pozitivni naboj oranžne revolucije po zaslugi domačih prisklednikov in zunanjih dejavnikov, ki so v njej zasledovali svoje interese, hitro sprevrgel v svoje nasprotje. Korupcija, politično diletantstvo, plinski spori in finančna kriza s 15-odstotnim padcem BDP so na sceno povrnili Viktorja Janukoviča, ki bi moral biti po vseh pravilih spodobne politike politični mrtvec.

Ukrajina je tako dobri dve desetletji neodvisnosti zavozila bolj kot katera koli druga tranzicijska država po padcu berlinskega zidu. Iz nekdanje jedrske sile, evropske žitnice in industrijskega središča Sovjetske zveze se je 45-milijonska država potisnila na obrobje geopolitike, kjer zdaj zgolj drugi odločajo, kakšno vlogo ima v njej. Imela pa je lepo možnost, da postane najpomembnejši vezni člen med Rusijo in Evropsko unijo oziroma Zahodom, a jo je zelo nespametno zapravila. Vzrok za to je nedvomno tudi skorumpirana ukrajinska politika, povezana s tajkuni, ki so ropali državo, oboji pa so sklepali nenačelna dnevna zavezništva z zunanjim svetom.

Zamujene priložnosti se praviloma ne vračajo, nove pa niso najbolj rožnate. Vsaj ne tri, ki se izrisujejo v bližnji prihodnosti, če odmislimo odkrit vojaški konflikt z Rusijo. Med preostalimi je najverjetnejši zamrznjeni spor Kijeva z vzhodnima separatističnima republikama, saj za sedanje ukrajinske oblasti širša federalizacija države ne pride v poštev, Moskva pa tudi ne kaže posebnega interesa za ponovitev krimskega scenarija za Doneck in Lugansk. Zamrznjen konflikt lahko še nekaj časa umetno vzdržuje sedanjo politično stabilnost oblasti v Kijevu, za samo državo in predvsem državljane pa se bo prej ali slej izkazal za pogubnega. Podobnega kot v BiH, kjer prebivalstvo ugotavlja, da je daytonski mir slabši od vojne, ko te namesto sovražnika ogrožajo izvoljeni predstavniki ljudstva, ki uzurpirajo oblast pod mednarodnim patronatom. Čeprav Ukrajina ni izkoristila priložnosti, ki so se ji ob osamosvojitvi ponujale, in je mnoge med njimi tudi zavozila, ji vendarle ne gre pripisati vse krivde. Za razmere na njenem vzhodu ima veliko zaslug prav Evropska unija, ki je v širitveni evforiji pozabila, da mora novo evropsko stavbo utemeljiti na čvrstih temeljih. Strah ali bolje rečeno nezaupanje do Rusije je nekdanje sovjetske satelite in tri baltske republike hitro pospravilo v varnostno okrilje Nata, s tem pa tudi začrtalo veliki širitveni pok EU. Četudi so novinke izpolnile formalne pogoje za članstvo, so s seboj prinesle breme, ki od tedaj, če odmislimo Veliko Britanijo in neoproščeni pomor Romanovih, v veliki meri determinira in predvsem erodira odnose med Brusljem in Moskvo. Precej časa je bilo to videti kot nekoliko pobalinska politična igrica, ki pa prinaša novo evropsko železno zaveso, v kateri Poljska z bruseljskim denarjem že gradi stražne stolpe na meji z rusko enklavo ob Baltskem morju, Kaliningradom. Še nedavno sta se Unija in Rusija dogovarjali o brezvizumskem režimu za okoli milijon prebivalcev, ujetih med Poljsko in Litvo, med nedavnimi vojaškimi vajami pa je tudi Rusija tam začela nameščati raketne sisteme iskander in strateške bombnike.

Kako hitro je mogoče v večnacionalni skupnosti krizne razmere spremeniti v krvave spopade, se je pokazalo v bivši Jugoslaviji in se na svoj način kaže tudi v Ukrajini. Problem je, da nacionalističnega ognja ni lahko gasiti, še posebno ko se ob njem znajdejo piromani. Dandanašnji Putin je njihov proizvod. Ko je bila Rusija na kolenih, se je Zahod nad njo izživljal ob odkritem zadovoljstvu Rumsfeldove nove Evrope, ko je to okrepilo njegovo avtokratsko vladavino in nacionalistično zaledje, je isti Zahod začel vleči panične poteze, katerih prva žrtev je prav Ukrajina. Ko v Kremlju zatrjujejo, da so pripravljeni aneksijo Krima ubraniti z jedrskimi konicami, jim gre verjeti. Vprašati bi se bilo treba, zakaj je sploh zdrsnil v ruske roke, če nočemo sprožiti te usodne napovedi.