Ergo so pred 25 leti, ko je po prvih večstrankarskih volitvah postalo jasno, da je treba delovanje prilagoditi novim razmeram, najprej ukinili prav zagotavljanje zimske prehranske zaloge za svoje člane. Nič več vreč krompirja, nič več svinjskih polovic, nič več Etinih vloženih kumaric, paprik in srbske solate. Ost svojega delovanja so usmerili drugam – v srce kapitalizma, v pogoltne delodajalce in vlade, ki vse po vrsti niso štekale nič. A sindikalna preusmeritev s hrane na ideološki boj je imela širše implikacije. Vsled manjšega povpraševanja po krompirju je stopnja samooskrbe padla z okoli 100 odstotkov – ko je bil vsak krompir na slovenski mizi slovenski – na vsega 46 odstotkov. Zelenjava, ki jo je prej vsaka sindikalna celica – stisnjeno v kozarce in zalito s kisom – zagotavljala po ugodnih cenah svojim članom, je le še 34-odstotno naša. O svinjskih polovicah, ki niso več niti polovično slovenske, pa tako ne kaže izgubljati besed. Sindikalni aktivizem je uničil slovensko kmetijstvo. Nič več in nič manj.

Soočeni z dejstvom, da delavec zdaj na mizo dobiva uvožen krompir, uvoženo zelenjavo in uvoženo meso (če se ne odloči za perutninsko veganstvo), so sindikati doumeli svojo zablodo. Prepozno je za reševanje kmetijstva, so pogruntali, a s svojim človekom na pravem mestu lahko vsaj poskrbijo, da bo delavec na mizo dobil zdravo hrano in bo tako sindikat kljub vsemu opravil svojo primarno nalogo. Tako bo zdaj Posedi bdel nad žaklji krompirja, če mu seveda vedno nezadovoljni poraženci na razpisu ne bodo pokvarili načrtov. Eden med njimi je tožbo na upravnem sodišču že vložil, druga tožbo še pripravlja. Oba sta prepričana, »da ju je komisija obravnavala diskriminatorno in da Posedijeve sindikalistične izkušnje, ki so bile za člane komisije odločilne, niso primerljive z vodenjem uprave za varno hrano«. Ne razumeta, da je bil Posedi predestiniran za to funkcijo. Prav zaradi sindikalističnega ozadja.