Potem ko je hrvaška vlada v začetku januarja obljubila koncesije za raziskovanje in črpanje nafte ter zemeljskega plina na Jadranu dvema konzorcijema tujih podjetij in hrvaškemu naftnemu podjetju Ina, se je javna razprava pri naših južnih sosedih odvila zelo hitro. Le trideset dni so lahko državljani oblastem pošiljali pomisleke in vprašanja, zgolj en dan pa je bil namenjen za javne konzultacije. »Šele po pritisku javnosti na agencijo za ogljikovodike, so javne konzultacije organizirali tudi v obalnih mestih Dubrovniku, Šibeniku, Zadru in Pulju, zaobšli pa so večji mesti, kot sta Split in Reka, kar je čudno. Naš vtis je, da vlada hiti,« pripoveduje Petra Remeta, strokovnjakinja za energetska vprašanja pri hrvaški sekciji mednarodne nevladne organizacije za zaščito narave World Wildlife Fund.
Pomanjkljiva hrvaška študija
Strateška študija o projektu je zdaj tudi v javni razpravi v Sloveniji in Italiji, ki sta jo državi zahtevali zaradi morebitnih čezmejnih vplivov. A kot opozarjajo strokovnjaki, je bila ta študija odobrena brez javnega natečaja, narejena pa je bila šele potem, ko je vlada že obljubila koncesije za deset raziskovalnih polj v Jadranu. V študiji so precej slabo razdelani negativni vplivi na okolje in ukrepanje oblasti, če bi prišlo do velike katastrofe na kateri od ploščadi. V njih torej ni vključena ocena maksimalnega tveganja v primeru najhujše oblike nesreče – bodisi eksplozije plinske ploščadi bodisi velikega izlitja nafte iz naftne ploščadi.
»Menimo, da bi takšna ocena morala biti vključena v študijo. Cilj te strateške ocene namreč je, da se predstavijo vsi morebitni učinki na okolje, gospodarstvo in družbo ter da se vanje vključi vse morebitne zaščitne mehanizme ob nesreči,« pravi Remetova. Prav na te pomanjkljivosti so v WWF opozorili tudi med javno razpravo na Hrvaškem. Vplivi morebitne nesreče na turizem in ribištvo, ki za obalne županije in tudi hrvaški proračun predstavljata enega izmed temeljnih prihodkov, niso primerno razdelani. »Močno negativne učinke bi povzročila že precej manjša nesreča, kot je bilo katastrofalno razlitje nafte v Mehiškem zalivu,« pravi Remetova. Strokovnjakinja WWF tako spominja na nesrečo naftne ploščadi Deepwater Horizon leta 2010, ko je med končanjem ploščadi in opravljanjem še raziskovalnih del prišlo do eksplozije, iztekajoče nafte iz vrtine pa niso mogli zamašiti kar tri mesece.
Italija že deset let brez ocen tveganj
Posledica te nesreče je bila, da so po vsem svetu začeli preverjati varnostne standarde za črpanje nafte in zemeljskega plina na ploščadih. Tri leta po nesreči v Mehiškem zalivu je Evropska unija sprejela novo direktivo o varnosti naftnih in plinskih dejavnosti na morju. Direktiva med drugim določa, da se dela na vrtini ne začnejo ali nadaljujejo, dokler ni bilo sprejeto poročilo o nevarnosti za večje nesreče. Čeprav naj bi direktiva povečala varnost za države in večjo odgovornost za zagotavljanje ustreznih varnostnih ukrepov in študij dala izvajalcem, rezultati ostajajo pičli. Izvajalci bi namreč pred začetkom raziskovanja in črpanja morali zagotoviti oceno o morebitni veliki nesreči in povezanih zaščitnih ukrepih, a se to pogosto ne dogaja. Ker je Jadransko morje zaprt in ranljiv ekosistem, okoljevarstveniki takšne ukrepe pogrešajo že v obstoječi razgrnjeni strateški študiji hrvaške vlade.
Prav z enakimi ocenami maksimalnih tveganj imajo težave tudi v Italiji, kjer že desetletja podeljujejo koncesije za črpanje nafte in zemeljskega plina. V italijanski sekciji mednarodne okoljevarstvene organizacije Greenpeace so ugotovili, da tovrstne ocene maksimalnih tveganj vse od leta 2005 niso več vključene pri pripravi projektov. »Ker eksplozije plinske ploščadi ali velik izpust na naftni ploščadi ne veljajo za realno možne scenarije, se od podjetij ne zahteva več oblikovanje načrta za ukrepanje v sili. To je absurdno. Takšne nesreče se dogajajo in tovrstne ocene maksimalnega tveganja bi morale predstavljati prvi pogoj, da podjetja sploh dobijo dovoljenje za delo,« razlaga Andrea Boraschi, strokovnjak za energetska vprašanja pri Greenpeaceu Italija.
Sporni postopek za pridobivanje vlagateljev
»Niti Italija niti Hrvaška vplivov na okolje in sektorje, kot sta ribištvo in turizem, ne presojata pravilno,« meni Boraschi. Italija že desetletja podeljuje koncesije za črpanje nafte in zemeljskega plina. Največ naftnih ploščadi stoji v Jadranskem morju pred regijo Abruzzo, kjer je približno 56 odstotkov dokazanih nahajališč nafte. Čeprav proizvodnja nafte in zemeljskega plina upada, italijanska vlada francoskim, španskim, nizozemskim in italijanskim energetskim podjetjem še vedno podeljuje nove koncesije za črpanje ogljikovodikov. Kot razlaga Boraschi, je bilo zmanjšanje odvisnosti od tujih virov energije razglašeno za eno temeljnih nacionalnih prioritet.
Temu se je podredila tudi zakonodaja. Njena določila glede podeljevanja koncesij so postala ohlapnejša. To je bil po Boraschijevem mnenju edini način, da je vlada pridobila vlagatelje za težavno črpanje ogljikovodikov na morju, kjer je tudi zaslužek manjši od črpanja na kopnem: »Sedaj obstaja samo še en sam avtorizacijski postopek za podelitev koncesije za raziskovanje in proizvodnjo, kar pa ni skladno z evropskim pravom. Vlada je tako postala edina, ki odloča o odobritvi posameznih projektov. S takšnim načinom so izključili prepire z lokalnimi oblastmi in nevladnimi organizacijami,« zatrjuje Boraschi.
Še niso vrgli puške v koruzo
Za podoben način podeljevanja koncesij se je odločila tudi hrvaška vlada. Če bodo namreč podjetja na njim dodeljenih področjih med raziskovanjem naletela na ekonomsko zanimiv vir ogljikovodikov, se bodo njihovega črpanja lahko lotila brez nove dodatne pogodbe s hrvaško vlado. Kljub ohlapnejši energetski zakonodaji v Italiji še niso vrgli puške v koruzo. Več občin se je na ustavnem sodišču pritožilo zoper zakonodajo, ker je ta po njihovem mnenju neustavna, saj lokalnim skupnostim jemlje ustavno pravico soodločanja.
Aleš Gaube
