Vodnjakov je bilo več. Pri Sociološkem društvu smo pobudnice že pred tem sodelovale v Ženski sekciji, a nismo bile povsem zadovoljne. Zame je bila takrat pomembna berlinska izkušnja ženskih knjižnic, kavarn, gledališč, knjigarn, vseh prostorov, ki so si jih ustvarile ženske in v katerih je vladalo posebno ozračje. V retrospektivi lahko vsaj zase in za Eriko Schauer rečem, da nama je šlo za odprtje javnega ženskega prostora, kjer bi se lahko ženske družile in razpravljale brez »moškega pogleda«, kot smo takrat rekle, kjer bi se počutile bolj sproščene in varne pri izrekanju svojih mnenj. In tak prostor smo si ustvarile.
Spominjam se načelnega dvoma glede izključitve moških, ki so se gnetli pred vrati, oblečeni celo v krila, in potem presenetljivo dobrega občutka ob debatah in zabavah.Res je bilo veliko dilem in očitkov glede izključevanja, češ, zakaj ne maramo slišati stališč moških, niti tistih ne, ki nas podpirajo. Ti očitki so spregledali, da je njihova predpostavka enotno »žensko« stališče. Toda na prvem večeru je bilo dvesto žensk, ki nikakor niso imele enakega mnenja o stvareh, to je bila ravno tako plejada različnih pogledov. Seveda je moške treba vključevati v gibanja za enakost spolov, a vprašanje je še vedno: ali je res kaj narobe z »varnimi ženskimi prostori«? Pri pogledu nazaj pa je seveda treba upoštevati tedanji kontekst alter scene.
In ta alter scena je, kljub izjemni senzibilnosti za tedanja družbena in umetniška vprašanja ter kljub poplavi ženskih skupin, v določenem delu nereflektirano nadaljevala mačistično tradicijo. In to ne le punk.Mačizma je bilo veliko, kot sem zdaj spet videla na arhivskih posnetkih kluba K4 iz tistega časa. Vulgarni seksistični diskurz je bil nekaj običajnega. Hkrati pa so se v tem obdobju samostojno organizirale ženske umetnice. To so bile močne ženske, ne groupies, ki bi iskale slavo v senci moških skupin. Za nas so bile ženske umetniške skupine zelo pomembne, večinoma so nas tudi podpirale, kar nam je olajšalo pripravo prvega večera v K4. Motivi za ustanavljanje so bili verjetno podobni našim: bolj kot zelo premišljena ideja je bila v igri intuitivna želja, potreba po ustvarjanju zunaj patriarhalnega in mačističnega okolja.
Negativni odzivi niso bili le moškega, ampak tudi ženskega spola, kajne?V tem pogledu se ni kaj dosti spremenilo. Lani, ko so na Rdečih zorah mlade ženske govorile o izkušnjah v spolno mešanih skupinah, so se mi zdele precej bolj negotove, kot smo bile me. Nekatere so se tako rekoč opravičevale, da ni nič narobe, če kdaj delujejo brez moških, čeprav v mešanih skupinah doživljajo šikaniranja na osnovi spola. Strah žensk pred tem, da bi jih obtožili nesodelovanja ali getoiziranja, kot so temu rekli v 80. letih, je seveda pričakovani del patriarhalizma in nekaj, o čemer se je treba pogovarjati in razgrajevati predsodke.
Je to posledica politične korektnosti? Ker včasih smo na to odgovarjale: pa v čem je problem, če hodijo na gobarske sestanke gobarji? In seveda drži, da je skrajni čas za razmislek o tem, kaj se zgodi z moško identiteto po demontaži patriarhalnega in mačističnega vzorca. Desnica in Cerkev bi rekli: zgodi se homoseksualec, copata… A v Skandinaviji so se tega vprašanja lotili moški sami.Politična korektnost bi danes najbrž dejansko pomenila, da je treba povabiti tudi moške. Vita Activa deluje po feminističnih načelih, sodelujejo pa tudi moški in že nekaj let jih poskušamo vključevati tudi v povezavi z drugimi organizacijami. Nekaj podobnih poskusov je bilo v projektih proti nasilju nad ženskami, vendar je tega premalo. Manjka pa nam tudi kak dober teoretik, ki bi se v javnosti zavzemal za enakost.
Lilit je pritegnila tudi lezbijke.Lezbijke so bile v skupini od samega začetka in kmalu so se poskusile posebej organizirati. Leta 1987 je tako v Lilit nastala skupina LL, ki se je potem osamosvojila v ŠKUC-LL. Tudi zaradi njih smo v tistih letih tri diskusijske večere posvetile lezbištvu.
Je bilo to prvič v bivši Jugoslaviji, da je feministična pobuda vključila lezbijke? Prej in tudi tedaj se je to verjetno zdel recept za dvojne težave.Mislim, da je bilo res prvič, sploh če sodim po tedanjih odzivih feministk in lezbijk iz Zagreba in Beograda. Dvomi in strahovi so bili tudi v Lilit in javnost nas je res dojemala predvsem kot lezbično skupino. Toda naše večinsko stališče je bilo: pa kaj potem? Za enake pravice nam gre.
Danes se zdi »feministka« celo bolj negativna beseda kot »lezbijka«.Res je. Lezbično in gejevsko gibanje je v minulih dvajsetih letih naredilo ogromno in doseglo vsaj neko stopnjo politične korektnosti v javnem in poljavnem diskurzu. Feministka pa je psovka tudi v javnem diskurzu. Lezbijke so ubrale odlično taktiko, stalno vidnost, niso zakrivale, za kaj gre. Feministke pa smo v 90. letih šle v nekakšno mimikrijo, češ, saj nam ni treba reči, da smo feministke, dovolj je, da smo ženska skupina, kar zveni širše, da smo za ženske, za ženske in otroke itn. Tudi v javnosti izpostavljene ženske, ministrice, celo direktorice urada za žensko politiko in enake možnosti, so zelo rade, preden jih je kdo kaj vprašal, povedale, da niso feministke, da pa se zavzemajo za enakost. Na institucionalni in nevladni ravni smo tako deklarativno in morda tudi vsebinsko naredile odmik od feminizma in to je bila napaka.
Zadeva je še kar zabavna: kaj neki bi bil presežek feministke, če ne zavzemanje za enakost? Brki? Kaj to tabuiziranje besede feminizem kaže? Po stopetdesetih letih njenega obstoja je beseda še vedno prekleta, četudi je velik del zahtev že uresničen, njegove sadove pa uživa vsa družba.Tabuiziranje kaže na odmik od izvorov feminizma. O njegovi zgodovini se v širših krogih pri nas ne ve skoraj nič, v splošni zavesti tega znanja ni in morda ravno zaradi tega nepoznavanja ženske pri nas ne vedo, od česa se distancirajo, ne razumejo, kaj so recimo počele naše predvojne feministke. To je žal splošen vzhodnoevropski pojav, ponekod je še huje kot pri nas. Feminizem se še vedno povezuje z nekdanjim režimskim »državnim feminizmom«. Zanimivo pa je, da so v tako imenovanem tretjem svetu feministična gibanja izredno močna, na primer v Indiji, Afriki, Južni Ameriki.
Zakaj je osamosvojitev pustila ženske na cedilu? Ker so obstajali »pomembnejši« opravki?Vedno so »pomembnejši« opravki, v vsakem trenutku je kaj pomembnejše kot enakost, tudi v 80. letih je bilo tako. Ob pogledu nazaj lahko vidimo, kako so se najprej skoraj neopazno, potem pa vedno bolj krčile pravice žensk. Danes bi morali tuliti vsi alarmi, pa razen nekaj posameznic o tem nihče ne govori. Zujf je najbolj udaril ženske, od varstvenega dodatka, ki se veže na premoženje in prizadeva predvsem starejše ženske, do blokiranja zaposlovanja v javnem sektorju, ki v sedemdesetih do osemdesetih odstotkih zaposluje ženske, in zmanjšanja nadomestila za dopust za nego in varstvo otroka, ob upoštevanju, da je tretjina družin v Sloveniji samohranilskih, večina teh pa je ženskih. In vse to se sešteva v ženski populaciji. Tako se vidi, kako takšna »nepomembna vprašanja« sproducirajo ogromne probleme, ki so spolno obarvani. Res je uzakonjenje kvot v politiki, zakon o enakih možnostih in še kaj nedvomno prispevalo kaj dobrega, a ni se nam treba slepiti, marsikaj od tega je bilo narejeno le zaradi pridružitve EU.
Ni torej družbenega stanja, ki bi čudežno delovalo v korist žensk?Menda so ženske napredovale v prvi in drugi svetovni vojni, dobile so službe, ker so bili moški na frontah.
A se je končalo z dvojno kaznijo: ko so se moški vrnili, so jih pometali iz služb, poskuse ohranjanja služb pa označili za zavržne, nepatriotske, neženske.Res je in zanimivo je, da se zlasti obtožbe o neženskosti, neženstvenosti zdaj spet tako širijo. Te obtožbe niso nič drugega kakor preusmerjanje pozornosti na neobstoječe probleme, zato da se ne bi ukvarjale s tistimi, ki jih je res treba reševati.