Ljubljanski Salon za eno glasbo deluje v eni od hiš v prehodu, kjer obratuje tudi galerija Equrna. Tudi na isti strani hiš kot galerija. Tik za njo, torej na desni, tako zagledate precej običajno večnadstropno hišo, ki ima ob strani stopnice. Po njih greste.
Dobrodošlo je, da imate sveže nogavice, kajti po hišnem redu se je treba preobuti v copate, resda so se pa po navedbah upravitelja dogajanja, Janeza Križaja, dopustile tudi izjeme. Ko je šlo za »štilčke«, brez katerih se damica enostavno ni mogla počutiti celostno zaokroženo. Križaj je tonski mojster, producent, glasbeniški in siceršnji aktivist, nekoč pa predvsem temeljni član zasedbe Videosex. Gospod stabilnih referenc torej. Nastopi, ki jih redno organizira v dvoranici ali, boljše, večji glasbeni sobici, ki maksimalno sprejme približno 40 ljudi, so financirani iz samoprispevkov občinstva, njihova specifika pa je tudi v tem, da ne pred ne po nastopih direkcija dogodka ne spušča glasbe.
Čudovito ponovno snidenje
Razlog za nedavni obisk Salona je bil nastop Letečih potepuhov. Resda je dandanes običajno, da sleherni moment iz preteklosti, na katerega pomisliš, šteje vsaj pet let, vendar pa je dejstvo, da Potepuha nista skupaj igrala že 15 let, še kanček bolj osupljivo. Potepuha sta seveda Dejan Došlo in Klemen Tičar. Začetni duo, iz katerega se je v devetdesetih razvil bend s hitom Bicikel.
»Takrat sem imel občutek, da mi iz glave raste balanca,« se o tem pred kakim dnevom med drugim izreče Tičar, zaščitni glas benda. Ne okoliši tudi glede razlogov za razhod pred petnajstimi leti: »Preveč je bilo vsega. Med drugim sem imel tudi občutek, da me drugi premalo upoštevajo, glede na to, da sem bil tudi sam avtor. Nismo se prepirali. Prav tako nisem hotel peti skladbe Jedrt, ker sem menil, da to ni komad za nas, ampak za Agropop. Sploh je pa vse postalo preveč na profi. Najprej smo bili blues, potem smo pa začeli delati pop aranžmaje.« In doda: »Imam pa selektiven spomin. Ko z Dejanom govoriva o razlogih, se on spomni povsem drugih stvari.« V vsakem primeru sta stara partnerja in prijatelja spet skupaj. Kajti naprej sta tako ali tako igrala v glam metal zasedbi Krom, potem iz glama družno presedlala v blues in kot Leteča potepuha preigravala standarde, nato pa je iz dua nastala širša elektrificirana zasedba.
Došlo ima na vse skupaj res nekoliko drugačen pogled. Sploh na Joška Sečnika, basista, ki danes deluje v Veliki Britaniji, v času prve faze Potepuhov je pa bistveno in tvorno vplival tako na zvok kot na politiko benda: »Šele ko je k zasedbi pristopil Joško, smo nenadoma postali bend. Šlo nam je odlično. Bicikel in druge zadeve so bili dobro sprejeti. Razpadli smo potem, ko je Klemen odšel iz benda – oziroma točneje, ko smo ga vrgli ven, ker je postajal nemogoč. Zgodilo se je, da ga ni bilo na koncert. Dolgo niti nisva bila v stiku. Potem sem ga pa pred časom poklical, ker sem imel poln kufer samega sebe. Ni se mi več dalo peti pri Mestnih postopačih. Nisem pevec. Nisem nastopač. Klemen je. In začutil sem, da je čas. Igrali smo toliko in toliko let. Gremo dalje. Sestali smo se, občutek pa je, kot bi bil s kako prastaro punco izpred dvajsetih let. Ful dobro. Prav tepel bi ga, tako dobro je, ko zapoje.«
Pripravljajo novo ploščo
Kako danes zvenijo Leteči potepuhi? Stabilno, pitno, tekoče, njim lastno otožno veseljaško, ne odstopajoč od blues rock špure. Zasedbo je dopolnila kranjska posadka, Marko Matjašič na električni kitari ter Iztok Repovž na bobnih (oba tudi iz Easywalkersov), medtem ko je na basu Sergej Jereb, nekoč član nikdar pozabljenih Howitzerjev. »Zdaj igrava samo tisto, kar je nama všeč. In vse zveni okej. Še komad, ki se je meni zdel prepatetičen in ga sam niti nisem izvajal, v tej zasedbi zveni tako, da mi je všeč,« je zadovoljen Tičar, medtem ko se Došlu vidi, da se povlečen na akustično kitaro ter spremljevalne vokale takisto počuti odlično. Kot kaki Vedran Božić je.
Pri gospodu Križaju so odigrali par novih komadov. Snemajo namreč ploščo. Došlo pravi: »Zadnjič smo igrali za Big Foot Mamo pred tri tisoč ljudmi, organizatorji so se bali, kako bo šlo to, vendar pa smo izvedli zadevo, kot je treba – in lahko rečem, da se počutim tako, da zaradi mene lahko nastopimo po Rolling Stones ali komer koli, pa ni problema. Vemo, kdo smo in kaj početi.«
Fino. Stare norišnice se jim verjetno stežka ponovijo, so pa ti časi morda celo bolj naklonjeni izročilu, iz katerega Potepuhi izhajajo. Predispozicije za poslušanje bolj »bluesy« glasbe so se v teh petnajstih letih pri občinstvu nemara znale razviti pozitivno. Obenem redko kateri tukajšnji muzikant lahko tako brez težav potrdi »live what you preach« filozofijo in obratno, kot to zmore Klemen Tičar, ko na vprašanje, kaj sicer počne, elegantno odgovori: »Jah, včeraj sem bil rock zvezda na Bledu, danes sem pa jedel pri nunah in patrih v Štepanjskem naselju. Pa računalnik sem spet zastavil v zastavljalnici.«
