Ugašanje športnih klubov v Sloveniji ni novost. Pod bremeni visokih dolgov je doslej padla že dolga vrsta uspešnih kolektivov iz več panog, za kar obstaja mnogo razlogov. Eden zelo očitnih je slabo gospodarjenje v klubih. Za propadi številnih prepoznavnih blagovnih znamk v športu stojijo funkcionarji z imeni in priimki, a za finančno mešetarjenje doslej ni odgovarjal še nihče.
Ko klub ugasne, odprejo novega
V domačem nogometu za najbolj izpostavljen primer velja štirikratni prvak Olimpija. Klub z bogato tradicijo je bil cenjen predvsem v Jugoslaviji, po osamosvojitvi pa je v času tranzicije zabredel in neslavno ugasnil. Od tedaj je prvoligaški nogomet v glavnem mestu obsojen na povprečno raven in ne vzbuja zanimanja širšega kroga ljudi. Zdajšnja Olimpija je ujetnica mecena Izeta Rastoderja, ki klubu posoja denar, a zaradi slabega upravljanja kolektiva doživlja serijska razočaranja. Poleg Olimpije je pred leti nesrečno usahnila tudi Mura, ki je dolga leta veljala za ponos prekmurskega nogometa. Poznavalci opažajo, da je državno prvenstvo brez tradicionalnega murskosoboškega kluba izgubilo draž, saj so tekme na stadionu Fazanerija vselej požele dovolj zanimanja. Po stečaju ajdovskega gradbinca Primorje je resen prvoligaški nogomet izginil tudi v tem delu Slovenije, neslavno zgodbo sta med drugim doživeli tudi lendavska Nafta in ptujska Drava.
Kako usodne posledice ima lahko propad športnega kluba za vso panogo, opažamo v hokeju na ledu. HK Jesenice je zadnjo tekmo odigral spomladi 2012, zdaj pa je v stečajnem postopku. Kakovost hokeja je zavoljo padca najslavnejše hokejske znamke pri nas občutno padla, prav tako pa tudi zanimanje navijačev. Na Jesenicah so doslej na več načinov prek različnih klubov in selekcij poskušali z oživitvijo hokeja, vendar na nekdanjo raven še zdaleč ne morejo. V veliki negotovosti se je znašla tudi Olimpija. Direktor Matjaž Sekelj ima v poslovnem svetu izrazito slab sloves, saj je pred desetimi leti pokopal zadolženi klub, potem pa odprl novo društvo in ga v tem času obremenil za več kot tri milijone evrov dolga, zato je Olimpija prejšnji teden zaprosila za poenostavljeno prisilno poravnavo. Ljubljančanom ob neuspelem poskusu grozi stečaj, kar bi v Sloveniji pomenilo dokončen konec profesionalnega ukvarjanja s hokejem za nekaj naslednjih let.
Zapiranje starih in odpiranje novih klubov se pospešeno dogaja v rokometu. Ljubljana ne pozna več resnega rokometa, odkar so po igranju v polfinalu lige prvakov propadle Prule, pred leti pa sta zaradi nezmožnosti poslovanja ugasnila tudi Gold Club in Cimos Koper. Na pogoriščih tako sproti rastejo novi klubi, a to še zdaleč ni rešitev očitnega sistemskega problema, ki vlada v slovenskem športu. Športni funkcionarji so večinoma enotnega mnenja, da so klubi postavljeni v prezahteven, skorajda nemogoč položaj, v katerem nimajo možnosti za zaslužek. S prstom kažejo na ohlapno zakonodajo, ki jim onemogoča uspešnejše poslovanje. Ne gre dvomiti, da bi klubi večinoma podprli vstop stavniške in pivovarske industrije v domači šport, kar bi zagotovo imelo učinek na njihovo delovanje.
Omejitve in diskriminatorne razmere
Stane Oražem ima veliko izkušenj v slovenskem športu, saj se že osemnajst let izpostavlja kot predsednik nogometašev Domžal. Oražem opozarja, da je problematika v športu večplastna. Ne čudi ga, da so doslej propadli številni športni kolektivi. Pravi, da je med njimi mnogo takšnih, ki so bili odvisni praktično le od enega državnega podjetja. »Ko je nastopila gospodarska kriza, so ta podjetja začela propadati, po isti poti pa so šli tudi športni klubi. To pomeni, da struktura teh klubov ni bila na pravih temeljih. Ne pozabimo, tudi NK Maribor je imel finančne težave, vendar se je s pravilno kadrovsko sestavo rešil. Treba je vzpostaviti sistem, ki bo klubom omogočal samostojno pot. Zdaj je ogromno kolektivov priklopljenih na mecene ali državna podjetja. Si predstavljate, kaj bi bilo v nogometnem klubu Koper, če bi se Luka Koper umaknila kot glavni sponzor? Kaj bi bilo z nogometno Olimpijo, če odide Rastoder? Zdi se mi, da se je ob tako visokih dolgovih še najbolje obdržala košarkarska Olimpija, ker je bil tak politični interes. Ljubljanski hokej? Če bi jaz ustvaril trimilijonski dolg, bi se najraje zakopal deset metrov pod zemljo,« se je razgovoril Oražem.
Pri ugašanju športnih klubov zaradi visokih dolgov se pojavljajo razmišljanja o površnem notranjem nadzoru. Naš sogovornik meni, da je o nadzoru težko govoriti, ker klubi ne morejo biti strukturirani kot gospodarska družba. Opozoril je tudi na prakso, da v nadzornih odborih številnih klubov sedijo funkcionarji, ki so blizu vodstvenim strukturam, zato resnega nadzora niti ne more biti. Stane Oražem bi od države pričakoval vzpostavitev bolj dostopnega in prijaznega okolja za delovanje športnih klubov: »Vsi se moramo vprašati, zakaj v Sloveniji nimamo več uspešnih klubov. Ne gre pozabiti, da se srečujemo s številnimi omejitvami. Poglejte primer kandidiranja za državna sredstva, kjer niti olimpijski komite niti ministrstvo ne upošteva faktorja razširjenosti športne panoge v svetu. Davčna zakonodaja bi morala biti milejša do športnikov, saj jim v času aktivne kariere pobere preveč denarja, zato so ob zaključku športne poti kot reveži. V športu je tudi cel kup diskriminatornih razmer glede reklamiranja. Opažam, da so bile dosedanje debate na tem področju namenjene bolj samemu sebi kot pa reševanju zapletene problematike.«
Ljudje iz pisarn nimajo odgovornosti
Pozitivno zgodbo v kriznih časih piše nogometni klub Maribor. Igralci so redno in dobro plačani. Uprava pri nakazovanju denarja nima težav, saj je blagajna polna. Pri Mariboru imajo dober nos za talente, ki jih nato izbrušene prodajajo naprej bogatejšim klubom. Drugi pomemben vir zaslužka je mednarodna uspešnost, saj je Maribor trikrat igral v evropski ligi in letos v ligi prvakov. Toda slovenski prvak je v ligi prvakov nastopil že v sezoni 1999/2000, nakar se je znašel v finančnih težavah. Vodilni možje niso imeli prave vizije, kako z denarnim presežkom pomagati prihodnjim rodovom. Tedaj je bil na čelu kluba predsednik Jože Jagodnik. »Ljudje v pisarnah pogostokrat ne odgovarjajo za svoja dejanja v enaki meri kot trenerji in igralci na igrišču,« je ob tej tematiki kritičen Viktor Krevsel, dolgoletni športni delavec, ki je kot odbojkarski selektor med drugim deloval tudi v Španiji.
V finančnih težavah se je v zadnjih let znašel odbojkarski klub ACH Volley. Pri najboljšem slovenskem odbojkarskem kolektivu so igralcem obljubljali večje denarne prejemke, kot jih klub lahko izplačal. »To so lažni motivi. Od trenerjev in igralcev se nato zahteva trofeje, in to celo mednarodne trofeje, da bi vodstvo lahko uspehe tržilo, toda spet je vprašanje, kam gre ta denar. Marsikje v slovenskih klubih je šel v druge žepe in ne v tiste, kamor bi moral iti – tekmovalcem in trenerjem,« je poudaril Krevsel.
Hkrati starosta slovenske odbojke opozarja, da smo Slovenci bolj nagnjeni k individualizmu kot medsebojnemu sodelovanju. »V Bloudkovem odboru za 50 let so 233 nagrad prejeli posamezniki, 60 pa kolektivi – razne reprezentance, ekipe, društva… Naša mentaliteta je izrazito individualistična in ne podpira kolektiva in altruizma. Naš egoizem je presegel vse meje, zato je na ta problem treba opozarjati,« pravi Krevsel. »Tranzicija v slovenskem športu ni uspela tud zato, ker je bil že davno narejen velik problem, ko so določili prioritete športov s tako imenovanimi portoroškimi sklepi (konec 70. let prejšnjega stoletja, op. p.). Takrat je samooklicana stroka določila, kateri športi so prioritetni in kateri niso. Država in naša družba je vedno imela dva kriterija – enega za prioritetne športe in drugega za neprioritetne športe. Tako so brez podpore ostala številna društva in klubi, ki so imeli zdrave temelje in so bili narejeni z udarniškim zanosom.«
