Z enakim začudenjem kot hrvaški državljani zato zdaj tudi Slovenci opazujejo načrte uradnega Zagreba, da lep del srednjega in južnega Jadrana odpre za raziskovanje in črpanje nafte ter zemeljskega plina. Po dveh letih načrtovanj vlada z gospodarskim ministrom Ivanom Vrdoljakom na čelu zdaj hiti v podeljevanje koncesij energetskim podjetjem, ki utegnejo dodobra spremeniti podobo Jadranskega morja. Če bodo energetska podjetja uspešna pri odkrivanju ogljikovodikov na dodeljenih raziskovalnih območjih, se bodo turisti tudi iz nacionalnega parka Kornatov, Dugega otoka, Mljeta ali Dubrovnika lahko čez dobrih pet let ob sončnem zahodu na horizontu zazrli v naftne in plinske ploščadi. Za državo, ki letovanje na Jadranskem morju propagira z geslom Sredozemlje, kot je nekoč bilo, je takšna odločitev nerazumljiva. Za nekaj sto milijonov plinskih in naftnih koncesij je hrvaška vlada pripravljena tvegati veliko čezmejno ekološko in gospodarsko katastrofo treh držav, če bi prišlo do izlitja nafte ali hude nesreče na kateri od ploščadi. Zaradi teh čezmejnih vplivov je toliko bolj nerazumljivo, da hrvaška strateška študija o projektu ne vsebuje scenarijev najhujših možnih nesreč in ukrepov za njihovo zajezitev.

Zdi se, da želi vlada Zorana Milanovića z glavo skozi zid. S prvim krogom podeljevanja koncesij so tujim energetskim podjetjem in domači Ini namenili koncesije tudi ob naravnih rezervatih. S tem Hrvaška sledi neekološkim in s trajnostnim razvojem sprtim trendom sosednje Italije, ki poskuša iz svojih podmorskih globin v času zatona ogljikovodikovih energentov za čim večjo energetsko neodvisnost in polnjenje proračuna počrpati še zadnje naravne vire. Skupaj z drugimi energetskimi projekti gradnje jadransko-jonskega plinovoda, terminala za utekočinjen plin na Krku in črpanja ogljikovodikov na kopnem Hrvaška tako zdaj z neskončno lahkostjo menjuje turistični slogan. Agencija za ogljikovodike v hajki za iskanjem tujih investitorjev državo že propagira kot novo naftno regijo v srcu Evrope, minister Vrdoljak pa kot novo energetsko velesilo po vzoru Norveške.

O obeh opisih gre dvomiti. Z načinom sprejemanja projekta in vodenja dialoga s civilno družbo pa zagotovo drži, da je Hrvaška zaradi energetskih apetitov vlade postala ena izmed prvih frontnih črt boja proti multinacionalkam. Razjarjene lokalne skupnosti in civilna družba so o načrtovanih projektih vlade lahko spregovorili šele po obljubljenih koncesijah tujim podjetjem. Njihova legitimna zahteva za ljudsko soodločanje z referendumom Milanovićevo vlado zdaj postavlja v kočljiv položaj. Če ljudstvo namreč zavrne vladne načrte izkoriščanja ogljikovodikov, utegnejo Zagreb doleteti odškodninski zahtevki izpadlih poslov. Za hrvaški proračun bi bila to boleča, za Jadran pa verjetno edina sprejemljiva cena.