Imam prijateljico, ki je do tega posebej striktna, spoštuje verska praznovanja drugih, a se sama od cerkve jasno distancira in ne praznuje ne velike noči ne božiča. Zadnjič sem ji razlagala, da sama tovrstne krščanske praznike vidim kot rituale, ki jih imam zelo rada kot družbene mehanizme, ki dajejo smisel in obliko neurejenemu scenosledu življenjskih dogodkov. Rituali omogočijo umik iz vsakdana, zagotovijo čas za druženje in družino, ponudijo okvir za refleksijo o življenju, smrti, rojstvu… Seveda, se je strinjala prijateljica, toda za take reči imaš tudi nereligijske rituale, kot je na primer – rojstni dan. S pripombo mi je zaprla usta. Seveda, drugih ritualov in praznikov ni malo. Na primer, prvi maj. Ali pa dan državnosti. Ali – kulturni dan. Toda nobenega od teh praznikov ne občutim kot dovolj »velikega«, da bi nadomestil težo velike noči ali božiča. Prvič, bolj se ukvarjajo s konkretnim tukaj in zdaj in ne s transcendentnim, drugič, niso nujno povezani s čudovitim ritualom kolektivnega basanja ob polni družinski mizi; in navsezadnje so premladi in prezeleni, da bi se zdeli dovolj zanesljivi. Dan državnosti se spreminja z vsako državo, medtem ko veliko noč praznujemo več kot tisoč let v različnih državah in sistemih. Iz zanesljivih virov vem, da je pred pirhi pokleknil celo moj dedek, strogi jugoslovanski oficir. V lastni hiši jih sicer ni dovoljeval, a ga je v zarotniško kolaboracijo pri skupni mizi prisilila širša družina, zaradi katere je tradicija velike noči kljub tabuju na omembo Jezusa preživela njegovo svinčeno komando.

Velika noč ni preživela samo socializma, temveč tudi krščanstvo samo. Povedano drugače, veliko noč se je slavilo še pred »veliko nočjo«. Praznik je namreč dedič festivalov pomladi, ravno tako kot je božič dedič poganskega obeleževanja zimskega solsticija. Veliko noč obeležujemo v času ekvinokcija, ko se dan izenači z nočjo oziroma ko svetloba premaga temo in napove prihod pomladi. Nekateri pravijo, da so korenine takšnega praznovanja v antičnem Egiptu in Mezopotamiji, kjer so slavili različne bogove Sonca. Poznali so tudi bogove, ki so vstali od mrtvih, kot so mezopotamska Ištar, egipčanski Horus, perzijski Mitra. Morda je nekaj poganskega tudi v tem, da praznovanje velike noči ni urejeno s cerkvenimi predpisi, razen pri določanju datuma, in se proslave ravnajo po lokalnih tradicijah, od samobičanja Filipincev in barvanja jajc pri Slovanih do novih globaliziranih tradicij, kot je prisotnost gospoda Čokoladnega Zajca. Še posebej romantično pa se mi zdi dejstvo, da v svetu, kjer smo tehnologizirali vse možne aspekte življenja, kjer živimo pod umetno lučjo, se zbujamo ob budilki in komuniciramo prek spleta, še vedno obeležujemo neizogibne naravne spremembe, ki so jih obeleževali tisoče let pred nami.

Toda če vemo, da je velika noč v svojih koreninah poganske narave in se z njo uvrščamo v zelo dolgo tradicijo obeleževanja enakonočja, zakaj jo potem še vedno praznujemo skozi formo katoliškega praznika – predvsem tisti, ki nismo katoliško naravnani? Zakaj ga, na primer, ne praznujemo »po svoje«, na primer tako, da prižgemo kres, plešemo po travi, naredimo solato iz kvinoje ali pa si izmislimo kakšno četrto obliko kolektivnega praznovanja. Najboljši odgovor mi je dal prijatelj, ki prihaja iz tako imenovane »rdeče« družine v hrvaški Istri. Njegov dedek je bil komunist in partizan, oče pa še danes čuva kipec nekdanjega poglavarja, sicer skrbno pospravljenega za prvo vrsto knjig na knjižni polici. Po vseh pravilih naj bi se ta družina držala stran od cerkve, a ni povsem tako. Vprašala sem ga, zakaj praznuje veliko noč, a mi je odgovoril z drugo zgodbo. Njegova mater, ki ni ne krščena ne verna, vsako leto na babičin god, dan svete Evfemije, obišče Evfemiji posvečeno cerkev v Rovinju. V cerkvi se prekriža in na isti dan skuha juho s telečjim jezikom, ki se v Istri tradicionalno pripravlja ob Evfemijinem godu. Prijatelj ne komentira njenega početja, a se mi zdi, da mi hoče povedati, da ji katoliški ritual omogoča, da se pokloni babici, pride v stik z običaji in zgodovino svoje matere in tega kraja. Tako se, morda, poveže tudi z univerzalnim »kdo sem, kam sodim, od kod prihajam«.

Z drugimi besedami, gre za kulturno identiteto in ustvarjanje smisla. Rituali so kolektivna dejanja, ki nas povežejo z zamišljeno skupnostjo, ki ob istem času počne iste stvari, in se po tem tudi prepozna. Povežemo se tudi s kulturnim spominom oziroma idejo, da med tistim, kar so počeli naši predniki, in tem, kar počnemo mi, obstaja kontinuiteta. Ne glede na to, ali nosimo hrano na žegnanje, na pirhe rišemo srpe in kladiva ali pa obglavljamo gospoda Čokoladnega Zajca, vsi uporabljamo skupno kulturno kodo velikonočnega praznovanja. Res je, da ritualov velike noči ne moremo povsem razvezati od religije, saj smo jih podedovali iz predmoderne družbe, ki ni bila sekularna. Toda ko se je sekularizirala družba, so se sekularizirale tudi njene navade – vsaj v primeru tistih, ki ne prakticiramo vere. Velika noč je lahko obenem religijski in tudi sekularni dogodek. Moj in tvoj in njihov – naš. Zato, enkrat za spremembo: veselo veliko noč, tovariši ateisti!