Kaj od tega naredi Miro Cerar, preden nekoga predlaga za ministra? Zdi se, da skoraj nič, tri ure se mu zdijo verjetno preveč. Posluša očitno zgolj tiste, ki mu kandidata prinesejo na mizo, ne da bi pomislil, da je treba biti do »ponujenih intervjujev« vedno previden. In potem s kandidatom malo pokramlja o križih in težavah, kot tisti servilni novinarčki, ki iz sogovorca dobijo natančno take odgovore, kot si jih želita obe strani. In potem je s tem vtisom, ki ga je sam soustvarjal, nadvse zadovoljen. In mi dobimo – ne intervjuja, v katerega že naslednji dan lahko zavijemo solato, mi dobimo ministra.

Slišati je, da je kadrovski bazen SMC prazen, ker je stranka nastala čez noč in čez noč prepričljivo zmagala. To drži. Ne, to je držalo za prvo ministrsko ekipo, ki jo je sestavil po volitvah. Toda že ko se je opekel pri prvem ministru, bi mu morali zatuliti vsi alarmi. Namesto da je bolščal v prazni bazen, kaj bazen, v kanglico, bi se moral iz prvega flopa naučiti lekcije št. 1. In ta ni: se pač zgodi, znebili smo se še enega nemoralnega ministra. Lekcija je: kje sem naredil napako, kako spremeniti način dela, da se ne bo ponovilo? In te lekcije ni vzel. Napake so se vrstile do točke, ko so državljani začeli mandate meriti v urah, ne več v dnevih ali mesecih, pametni ljudje pa bežijo od politike bolj kot kadar koli doslej. Cerar spreminja svoje vladanje v farso.

Cerar pozablja, da ministrstva niso torte, ki jih je treba razdeliti tistim v našem lavorju, ampak inštitucije, ki neposredno krojijo življenja državljanov. Minister Mramor je, denimo, revnim ljudem v podnajemniških stanovanjih z nedavnim zakonom odvzel okoli sto evrov mesečne subvencije. To ni abstraktna ekonomska veda, to ni nikakršna politika v pravem pomenu besede, to je popolnoma zavestna ministrova (in večinsko poslanska) kraja tistim, ki nimajo glasu.

Pri gospodarskem ministrstvu se je Cerar oprijel slaboumne »samoumevnosti«, da naj gospodarsko politiko vodi gospodarstvenik, teze, ki jo je lansiralo gospodarstvo samo s pomočjo »gospodarskih« medijev. Toda ali je interes gospodarstva stoodstotno enak interesu države? Seveda ni. Za gospodarstvo bi bilo najugodneje, če se ukinejo vsi davki in vsa regulativa. Naj živi divji zahod. Za državo to pomeni propad. Je torej šel čez svoje planke iskat človeka, ki bi razumel to inherentno nasprotje interesov? Ni. Ribaril je v praznem lavorju.

Po analogiji naj šolstvo vodi nekdo, ki dela v šolstvu. A res? Če smo v tej logiki dosledni, smo kmalu pri antologijskem pojasnilu nekdanje ministrice za visoko šolstvo Mojce Kucler Dolinar, ki je med kompetencami za to funkcijo navedla, da je tudi sama hodila na visoko šolo. Zgodba z Markeževo zato ni le – prekleto, res! – še ena abotnost več, še ena klofuta zaupanju državljanov v nosilce javnih funkcij, ampak je že popolnoma zanesljiv kazalec, da ima Cerar popolnoma zgrešene prioritete, da se udinja neoliberalnemu mitu o reševanju krize, slep pa je za segment, ki je dejanski temelj prihodnosti in ki je tudi njemu – o, ironija – desetletja dajal kruh (in še potico pri strani). To pa je šolstvo. On sam je najboljši dokaz, kako velik je korak, ki loči strokovnjaka za neko ozko področje od intelektualca, ki zna to področje misliti v družbenem kontekstu v vsej njihovi problematiki. Očitno ne razume pomena vednosti ne le za ekonomski in gospodarski razvoj, ampak predvsem za razvoj resno ogrožene demokracije in vseh atributov človečnosti, ki družbo sploh omogočajo. In očitno tudi ni opazil, kako se slabšajo razmere v šolstvu, niti na »njegovi« ljubljanski univerzi, kako upada raven znanja in šolskih standardov, kakšen nepošten obvod je izredni študij, kako se zmanjšuje denar za raziskave itn. Siti lačnemu ne verjame. Siti je slep. Zato je, sit, tudi postavil za ministrico nadvse sito gospo Setnikar Cankar – ki je bila za varčevanje. In nato je na šolstvo pljunil še z Markeževo, pri kateri ni bila ovira ne pomanjkljiva izobrazba (in to še preden se je pokazalo, da je magisterij o vplivu evropskih skladov na tri vasi preplonkala), ne dejstvo, da si je gospa z ljudske univerze dala ta magisterij plačati od te iste univerze. V čem bi torej lahko bila relevantna njena vizija celotnega državnega šolstva, če bi jo sploh imela? Ali pa gre za to, da se Cerar resne vizije boji?