Potem ko je deskar na snegu Žan Košir v letošnji sezoni navdušil in osvojil tako mala kristalna globusa v paralelnem veleslalomu in slalomu ter veliki kristalni globus za skupno zmago v svetovnem pokalu, na lovorikah ne počiva. Z mislimi je namreč že pri naslednji, v kateri bo uvedel kar nekaj novosti. Prav zato v teh dneh izkorišča idealne pogoje, ki vladajo na slovenskih smučiščih, in preizkuša nov material. Čas za oddih bo nastopil poleti.
»Do maja imam veliko priložnost, da unovčim spomin, ki ga imam glede tehnike in kondicije ter testiram deske. Poleti pa je pomembno, da se umaknem s snega in osvežim um ter telo. Vsak ima svojo pot. Če bi celotno poletje preživel na ledenikih, ne bi bil zato nič boljši. Sezona je že tako dolga in naporna. V letošnji sem močno povečal čas namenjen počitku. Torej je šlo bolj za kakovost kot kvantiteto treningov. To je bila ključna novost, ki je pripomogla k uspehu,« pravi Žan Košir, ki je potrdil, da bo v novi sezoni skoraj gotovo začel sodelovati z Elanom. Na več ravneh. »To je bila moja osebna želja od nekdaj. Namen je, da bo Elan omogočil izdelavo desk za mlajše in jim ponudili poligone za deskanje. Tam bi oglaševali tekmovanje, ki se je letos že zgodilo. Če nam bo uspelo, kot si vsi želimo, se to lahko uresniči že naslednjo sezono. S tem tudi že nekako načrtujem dogajanje po karieri.«
Da se bo psihološko na novo sezono težko pripraviti, Košir ne zanika. A tako je bilo tudi po lanski, ki je bila zanj po osvojenih olimpijskih kolajnah odskočna deska. Vedel je namreč, da bo visoko zastavljene cilje težko uresničil. »Mi pa zdaj vse skupaj zagotovo ne bo predstavljalo muke, temveč bolj izziv. V zadnjem delu sezone sem na tekmovanjih veliko bolj užival kot v preteklosti. Upam, da bo zato s psihološkega vidika naslednja bolj enostavna. Po drugi strani pa dobro vem, da če na tekmah ni prisotne živčnosti, potem tudi uspehov ni.« Kot jih ni, če tridesetletni Tržičan nima vseh vajeti v svoji ekipi. Pravi, da je morda glede tega malo poseben oziroma nezaupljiv. Enostavno mora ljudi, s katerimi sodeluje, dobro poznati in natančno vedeti, kaj lahko od koga pričakuje. Da nato na tekmah ni negativnih presenečenj. »Tistim, ki poznajo sistem Andree Massija in Tine Maze, lahko povem, da sem v mojem sistemu jaz tako Massi kot Maze. To pomeni, da hočem voditi svojo ekipo in sam odločati o njeni usodi. Drugače ne znam funkcionirati.«
Čeprav je za njim najuspešnejša sezona v karieri, nekoliko grenkega priokusa vseeno ostaja. Kajpak zaradi odnosov s Smučarsko zvezo Slovenije, od katere ne pričakuje boljše pogodbe, kar ga pretirano niti ne moti. »Po vseh letih sem se navadil, da je to to. Vem, kakšna je njihova vloga in kaj lahko od njih dobim. Ko bodo oni enkrat svoje zadeve uredili, se bodo začeli morda malo bolj posvečati tudi tekmovalcem. Sem pa ne glede na vse še vedno njihov član in z veseljem zastopam Slovenijo. Žal niso pokazali, da bi bili sposobni voditi vse panoge, kot bi za najboljše dosežke morali. So pa vsaj toliko pametni, da nam takrat, ko čutijo, da ne nudijo dovolj pomoči, pustijo svobodo in nas ne omejujejo. Ker imajo moč, da bi lahko delali tudi to. Dajmo jih zato pohvaliti, da znajo vsaj začutiti, kdaj tekmovalcu pustiti svobodo in kdaj je to bolje za končni cilj.« Kaj pa finančna nagrada za osvojitev velikega kristalnega globusa? »Glede nagrade za osvojitev prvega mesta v skupnem seštevku svetovnega pokala smo imeli pred leti konflikt. Nismo se uspeli zmeniti, koliko bi moral v tem primeru dobiti. Od takrat dalje so dali vse ven, tako da zdaj za skupno zmago ne dobim ničesar. Tako enostavno je to za njih. Ne vem, malo je čudno. Vseeno se več od tega ne da doseči. Če to v očeh nekoga ne pomeni nič, bom pa poskušal vse skupaj unovčiti na svoj način. Če ne, bo pa ena lepa izkušnja. Je pa dostikrat tako, da te zelo podžge, če kdaj ne dobiš tistega, kar si si zaslužil. Na mladinskem svetovnem prvenstvu sem za eno mesto zgrešil kolajno, zato nikoli nisem dobil olimpijske štipendije. To se mi je takrat zdelo grozno in me je v prihodnosti močno motiviralo.«
