Prebivalci jugozahodnega dela Ljubljane so v petek zopet trepetali, ali bodo struge mestnih vodotokov prestopile bregove in zalile njihove domove. Spomini na jesenske poplave so namreč še kako živi. »Dva centimetra je manjkalo, pa bi nas spet poplavilo. To nas je spomnilo, da se začenja 'sezona poplav' in da se bomo ob vsakem močnejšem nalivu spet tresli. Strah pred novimi poplavami z vsakim nalivom raste – ob tem pa tudi jeza tukajšnjih prebivalcev, saj je jasno, da učinkovitih protipoplavnih ukrepov zavoljo pomanjkanja namenskega denarja ne bo mogoče izvesti,« je povedal Matej Weissenbach iz Civilne iniciative za večjo poplavno varnost jugozahodnega dela Ljubljane, ki so jo ustanovili lansko jesen.
»Nas bo moralo spet zaliti?«
Po novembrskih poplavah so odgovorni veliko govorili in obljubljali o zagotavljanju poplavne varnosti, pravi naš sogovornik, potem pa je vse potihnilo. »Očitno nas bo moralo spet zaliti, da se bo kdo zganil. Morda bi se morali petkovi dogodki zgoditi teden dni prej, da bi se ob sprejemanju občinskega proračuna za poplavno varnost namenilo več denarja,« razmišlja Weissenbach. V civilni iniciativi namreč opozarjajo, da je v ravnokar sprejetem proračunu Mestne občine Ljubljana za leti 2015 in 2016 namenjenih občutno premalo sredstev za zagotovitev potrebnih protipoplavnih ukrepov. »Za obe leti skupaj je za protipoplavne ukrepe namenjenih le 970.000 evrov, medtem ko so v akcijskem načrtu izpred treh let pri mestni občini sami zapisali, da za izvedbo prioritetnih ukrepov potrebujejo vsaj štiri milijone evrov. Z zgolj odstotkom letošnjega proračuna bi torej lahko zagotovili učinkovite protipoplavne ukrepe,« je prepričan Weissenbach.
V civilni iniciativi so koaliciji v mestnem svetu predlagali tudi povečanje postavke za tekoče vzdrževanje vodotokov, in sicer s 50.000 na 410.000 evrov, a prav tako niso bili uslišani. »V lanskem letu so pri mestni občini le za košnjo vodotokov Spodnji in Zgornji Galjevec, Glinščica in Mestna Gradaščica plačali skoraj 60.000 evrov. Torej s 50.000 evri letos ne bodo pokrili niti tega stroška tekočega vzdrževanja, kaj šele počistili struge vodotokov na vseh devetih poplavnih območjih v Ljubljani,« opozarja Weissenbach.
Da je vzdrževanje vodotokov v domeni države, našega sogovornika ne moti, saj meni, da gre le za prelaganje odgovornosti. »Občine se lahko odločijo, da same vzdržujejo vodotoke, katerih pot teče prek njihovega območja. Potrebna sta le interes in predhodno soglasje državnih inštitucij, med katerimi je Agencija RS za okolje občine celo pozvala k sodelovanju na področju urejanja voda in prispevanju k boljši poplavni varnosti.«
Vsak mora pomesti pred svojo hišo
A vodji mestnega oddelka za zaščito, reševanje in civilno obrambo Robertu Kusu se ne zdi tako samoumevno, da mestna občina skrbi za sanacijo državnih vodotokov. »Vsak mora pomesti pred svojo hišo, ne pa da mi pometamo pred državno, in to na svoj račun. To smo počeli lansko leto, a to ni naša dolžnost. Naj civilna iniciativa lepo piše predsedniku vlade in resornemu ministrstvu ter od njih zahteva, naj počistijo državne vodotoke v skladu z zakonom o vodah. Pika,« je jasen Kus.
Tudi Glinščica je vodotok prvega razreda, kar pomeni, da je v pristojnosti države, pojasnjuje Kus. »Zadrževalnika na Brdnikovi ne bomo zgradili zato, ker bi bil vodotok v naši pristojnosti, ampak zato, ker je bil pred davnimi leti sklenjen dogovor z državo, da če želi občina graditi na poplavnem območju, mora sama financirati protipoplavne ukrepe. Vzdrževanje Glinščice torej ni občinska, ampak državna dolžnost. Naša dolžnost je le izgradnja zadrževalnika,« je pojasnil šef mestne civilne zaščite. Pozive agencije za okolje, naj se država in občine zmenijo, kaj je v čigavi pristojnosti, zato ocenjuje za smešne. »Agencija za okolje je država, ta pa naj se uskladi sama s seboj ter si postavi prioritete,« je neposreden Kus.
Na očitke civilne iniciative, da so pri mestni občini v akcijskem načrtu pred tremi leti sami zapisali, da za izvedbo prioritetnih ukrepov potrebujejo na leto vsaj štiri milijone evrov, pa Kus odgovarja: »Če sem odkrit, trenutno končujemo revizijo akcijskega načrta, kajti ocene, ki smo jih takrat zapisali v akcijski načrt, so bile podane zelo na grobo, ne da bi bile podkrepljene s projekti. Zato so tudi zneski zavajajoči. Hkrati pa je treba vedeti, da je bil znesek, omenjen v akcijskem načrtu, predviden tako za občinske kot državne protipoplavne ukrepe.«