Za politično zlorabo pojma otroka in družine gre.
Za izkoriščanje oziroma zlorabo živali v nas »normalnih« ljudeh gre.
Za brezsramno manipuliranje z nekompetentnimi, neobveščenimi, enostransko obveščenimi, zapeljanimi, zaupljivimi, slepo verujočimi, zaplankanimi gre.
Za zganjanje izgubljenih ovčic nazaj v čredo gre.
Za poskus »ubijanja« manjšine – drugačnih v imenu tako imenovanega branjenja vrednot večine gre.
Za prozoren poskus Cerkve, kompromitirane z ropanjem lastnih vernikov, da se s prižnic na velika vrata vrne iz ilegale v slovensko družbeno in politično življenje, gre.
Za poskus vrnitve Cerkve h koritu, za vrnitev skozi desetletja pridobljenega in s kockanjem s tujim denarjem izgubljenega vpliva gre.
Za izprijenost (pre)mnogih, ki naj bi bili družbi luč in vzgled gre.
Za laganje za institucijo – Cerkev gre, ne za laganje za Jezusa, kot se je nekomu zapisalo.
Za zanikanje izvirnih in tudi temeljnih idej ter naukov krščanstva gre.
Za nasilje nad drugimi v imenu lastne svobode gre. Tudi pred ginekološko kliniko.
Za lastiti si pravico odločanja v imenu prizadetih gre.
Za še eno delitev naroda, tudi kristjanov in »kristjanov«, gre.
Za sejanje sovraštva, preživetje vtrtih predsodkov, stigme in strah pred drugačnostjo gre.
Za ohranjanje moči in nadvlade, pojmov nad, pod, več, manj, bolj gre.
Za zatrtje svobode, enakosti, bratstva (solidarnosti) za vse gre.
Za zaviranje in onemogočanje sprememb ter prevlado drugače od njim všečnega gre.
Za nadaljevanje tranzicije v Mahničevo dobo gre.
Za preprečevanje enakih možnosti za vse gre.
Za blažitev in odpravljanje neželenih posledic informacijske revolucije gre.
Ker pridigati eno in počenjati drugo v vse bolj informirani in razgledani družbi ne gre.
Ker bi s spremembami zakona otroci in drugačni pridobili, človeške in krščanske družine pa prav nič izgubile.
Tudi za pojem družina (nekoč izmišljen) da gre. Kaj pa medvedja, mačja, ptičja družina? To pa očitno, že stoletja, vsem gre.
P. S.: Vaja. Delimo število nesrečnih žrtev letalske nesreče v Alpah, lani sestreljenega letala v Ukrajini in utopljenih v Sredozemskem morju s številom za posamezen tragični dogodek porabljenih medijskih minut, angažiranih novinarjev in sredstev, posebnih oddaj... In iz tega izpeljimo, v kako enaki, svobodni in solidarni družbi smo vsi ljudje.
Da bi iskreno žalovali, je dovolj tragična novica! Za koga in za kaj bližnji posnetki tudi grozljivih podrobnosti. Razgaljanje tragično preminulih...
V imenu pravice biti popolno obveščeni. Kaj pa človeške pravice prizadetih trupel?
Kje smo? Za utapljajoče otroke gre!
Kdo sem, da bi lahko sodil... Bodo kdaj prvi poklicani, da to upoštevajo, tudi v Sloveniji to dojeli?
Vesele velikonočne praznike!
Dušan Krečič, Ajdovščina
