Drugače so se zapleta polotili anonimni snovalci današnjega judovskega koledarja. Iz spoštovanja do izročila lune niso frcnili s trona kot Rimljani, a sočasno si niso mogli kot pozneje muslimani privoščiti divjega plesa letnih spominskih dni, ki so bili vsaj v prvih časih izrazito vezani na kmečka opravila. Zatorej so izumili zapleten sistem, v katerem nekako na tri leta namesto v solarnih koledarjih običajnega prestopnega dneva dodajo cel prestopni mesec. S čimer posamezne koledarske mejnike obdržijo vedno znotraj istega letnega časa. Ker so k dolžnosti dodajanja takšnih mesecev spričo njenih verskih posledic pristopali precej bolj pietetno kot Rimljani, ki so koledar pogosto uporabili za politične igrice, »totalna revolucija« niti ni bila potrebna.

Sistem krščanskega koledarja in cerkvenih praznikov je v svojem bistvu vreden naslednik rimskega julijanskega predhodnika. Vendar obstaja v nebo vpijoča izjema, velika noč. Zaradi svoje vsebine je bila prvi letni praznik kristjanov, ki se je postavil ob bok zaznamovanju nedelje kot dneva Kristusovega vstajenja. Tako se je praznovanje pojavilo v času, ko vpetost krščanskih cerkva v rimski svet še ni bila tolikšna, da bi morali nujno posnemati ureditev rimskega koledarja, in ko so bili po drugi strani judovski izvori krščanstva bliže kot kdaj pozneje. Posledično je velika noč skupaj s svojim ciklom »premakljivih praznikov« še zdaj v znamenju lune.

Prvotno je šla navezanost na judovsko popkovino tako daleč, da so kristjani od »starejših bratov« prevzeli še datum praznovanja velikonočnih dogodkov. Pasho so obhajali sočasno z judovskim praznikom, v noči s 14. na 15. dan prvega pomladnega meseca nisana, kar je bilo lahko kateri koli dan v tednu. Pomembna razlika z današnjim praznovanjem je bila v tem, da je trajalo le eno noč. Štirinajstega nisana zvečer so končali pripravljalni post in nato bede med branjem svetopisemskih odlomkov ter njihovo razlago dočakali zgodaj zjutraj, ko so obhajali evharistijo. Vsaj v začetku je bilo z bedenjem povezano pričakovanje, da se bo prav tisto noč uresničil drugi Kristusov prihod. Pozneje je, ker ga ni in ni bilo, ta vsebina iz praznovanja krščanske pashe izginila. V Jeruzalemu so nekaj stoletij pozneje nočni praznik, ki je nekako združeval vsebino velikega petka in velike noči, raztegnili na dandanes običajno tridnevje.

Zadeva se je do trenutka, ko so si, verjetno kar nekaj pozneje kot v takrat za krščanstvo dojemljivejših krajih Male Azije in Sirije, obhajanje pashe omislili v Rimu, že zapletla. Ponekod so namreč šteli za primerno, da bi praznovali pasho na nedeljo, ko naj bi prišlo do vstajenja, ne pa takoj v noči po 14. nisanu, kakor bi ta pač padla. Tudi v Rimu so se ogreli za omenjeno prakso. Mala Azija je ostala pri svojem. Navsezadnje naj bi jih njihovega običaja sledenja Judom naučil sam apostol Janez, za katerega je bilo vendar znano, da je bil Jezusu posebno blizu. Niti rimski škof Aniket sredi drugega stoletja pri slavnem kolegu Polikarpu iz Smirne na obali današnje zahodne Turčije ni dosegel ničesar. Eden Aniketovih naslednikov z značilnim imenom Viktor je skušal nekaj desetletij kasneje že tolči po mizi. Kakor kaže, manj uspešno, kot so prikazovali tisti, ki so si v mislih slikali podobo, kako rimskega »papeža« že ob koncu drugega stoletja uboga ves krščanski svet. Dokajšnjo enotnost je ustvaril šele koncil v Niceji v današnji Turčiji v zgodnjem četrtem stoletju, ki je v veliki meri potekal pod taktirko cesarja Konstantina. Od tedaj načeloma velja, da pade velika noč na prvo nedeljo po pomladanski polni luni. To potegne za seboj, da pridejo zanjo v poštev vsi datumi v razponu nekaj več kot mesec dni, med 22. marcem in 25. aprilom.

Omenjeni spominček na ureditev judovskega koledarja in na nekdanjo prevlado lune se kajpak odraža v datumih vseh na veliko noč privezanih spominskih dni, od pusta in pepelnične srede do praznika telovo. Za dodatne homatije je kasneje poskrbela zamenjava julijanskega koledarja z gregorijanskim. Ker protestantom in pravoslavnim dolgo ni prišlo na misel, da bi povzeli to novotarijo, porojeno v samem žrelu rimske volkulje, so veliko noč obhajali po svoje. Protestanti so se v glavnem omečili do leta 1700 (Britanci kot posebno goreči nasprotniki papizma šele leta 1752), pravoslavni pa ohranjajo svoj izračun velike noči do danes. Tudi letos bo njihovo obhajanje Kristusovega vstajenja teden dni za katoliškim in protestantskim.