Kazni za prometne prekrške so stare približno toliko kot promet sam – z njegovim razvojem je bilo treba določiti pravila, ta pa številni spoštujejo le, če se zavedajo, da v nasprotnem primeru sledi kazen. Kazni za prometne prekrške je zato mogoče tudi dokaj očitno povezati s prometno varnostjo, saj na splošno velja, da so države, v katerih so kazni višje, tudi prometno varnejše, a je hkrati zmotno misliti, da je prometna varnost odvisna zgolj ali tudi predvsem od tega. Vse skupaj je namreč precej bolj kompleksno.
Še bolj kot višina kazni je tako pomembno, da do kaznovanja dejansko pride, in to čim prej po prekršku. Ali kot pravi Vesna Marinko iz Javne agencije za varnost prometa, se teorije kaznovanja razlikujejo po tem, kako stroga mora biti kazen, vse pa so si enotne, da mora biti kaznovanje takojšnje. »Nemogoče je namreč pričakovati preprečevalen vpliv sankcije, če je izrečena več let po dejanju. Ali kot je poenostavil primer profesor Dragan Petrovec: če bi bile vse prekoračitve hitrosti simbolično sankcionirane z minimalno kaznijo, enim evrom, bi kazen učinkovala, če bi bila izrečena na mestu in takoj po prekršku,« pravi Marinkova in dodaja, da bi to zagotovo učinkovalo zanesljiveje kot kazni, ki jih danes izrekamo po naključnem vzorcu v priložnostni nadzor zajetih oziroma ujetih voznikov.
Premalo pozornosti drugim dejavnikom
Podobno meni tudi prometni psiholog Marko Polič, ki trdi, da višina kazni od neke točke naprej ni toliko pomembna, kot je pomembna zaznana verjetnost, da bo kršilec zasačen in kaznovan. »Treba je doseči, da bo družba sprejela prometno varnost kot pomembno vrednoto, kršitev pravil, kot sta prehitra vožnja ali vožnja pod vplivom alkohola, pa kot zavrženo dejanje. Danes žal mnogi prej sočustvujejo s kaznovanimi storilci kot pa z žrtvami. Kazni pa morajo ob tem seveda odražati težo kršitve, to je dejanja, ki resnično ogroža varnost in ni zgolj formalni prekršek,« pravi Polič, ki bi kazen za vožnjo pod vplivom alkohola tudi pošteno zaostril: »Za voznike bi vpeljal popolno prohibicijo. To bi bilo jasno sporočilo, da alkohol in promet ne sodita skupaj. Žal v enem prejšnjih sklicev državnega zbora tega niso bili zmožni sprejeti. Res je, da imajo nekatere od nas prometno varnejše države višjo dopustno raven alkohola v krvi, a ta ni razumljena kot dovoljenje za pitje in vožnjo kot pri nas.«
Po Poličevem mnenju višja vozniška kultura torej ni zgolj ali predvsem posledica kaznovalne politike, ampak niza različnih dejavnikov, ki pa jim pri nas namenjamo premalo pozornosti in se več prepiramo o višini kazni kot o tem, na kakšne načine izboljšati prometno varnost. »Več se je na primer pisalo in govorilo o škandalih v avtošolah kot pa o njihovi vsebinski izboljšavi, o tem, kakšni naj bodo programi usposabljanja. Tudi sredstva, ki jih namenjamo preventivi, so odločno premajhna, stroške pa štejemo tudi v mrtvih,« še pravi Polič in dodaja, da bi se morali zgledovati po državah, kot so skandinavske, Nemčija ali Nizozemska, a nikakor ne statično, s prepisovanjem predpisov, ampak bi morali upoštevati, kako so tako stanje dosegli in kam gredo naprej.
Na Finskem kazen odvisna od prihodka
Sistemi in načini kaznovanja za prometne prekrške se po Evropi sicer precej razlikujejo, načeloma pa lahko po besedah Vesne Marinko države razdelimo v tri skupine. V prvo tako spadajo tiste z ne preveč strogimi kaznimi, ki jih v EU imenujejo »Ne vozi prehitro«. »V teh državah kazni niso preveč hude – na Poljskem na primer znaša najvišja 147 evrov za prekoračitev dovoljene hitrosti do 40 kilometrov na uro, na Irskem znaša 80 evrov, pri čemer vam z vozniškega dovoljenja umaknejo dve točki, medtem ko lahko v Grčiji plačate kazen do 350 evrov,« je razložila Marinkova in nadaljevala: »Države s srednje strogimi kaznimi se imenujejo 'Dvakrat premisli, preden pritisneš na plin'. Takšen režim ima večina evropskih držav, na primer Portugalska, Španija, Avstrija, Nemčija, Nizozemska, sem se uvršča tudi Slovenija. Sankcije so sestavljene iz glob, kazenskih točk in prepovedi vožnje.« Skupino držav z zelo strogim režimom kaznovanja pa imenujejo kar »Zakaj ne greš raje z avtobusom?« Sem se na primer uvrščajo Francija, Finska, Danska, Norveška...
Pri tem je posebej zanimiv primer Finske, ki ima za prometne prekrške, zlasti za prekoračitev dovoljene hitrosti, zgornjo mejo zneska glob določeno z indeksacijo. »Podobno je tudi na Danskem, sankcija pa tako ni odvisna samo od resnosti kaznivega dejanja, temveč tudi od neto osebnega dohodka. Prometna kazen na Finskem tako splošno temelji na dveh predpostavkah: resnost prekrška in osebni dohodek voznika. Zgornja meja denarne globe sploh ni določena – znan je tako primer, ko je direktor podjetja Nokia Anssi Vanjoki leta 2002 plačal kar 116.000 evrov kazni, ker je s svojim harley-davidsonom omejitev hitrosti prekoračil za 25 kilometrov na uro,« je opisala Marinkova in še dodala, da je na Finskem tak sistem v uporabi že skoraj stoletje, večina pa ga podpira, saj se jim zdi pravičen – za manjše prekrške za vse velja ista tarifa, sistem odvisnosti od prihodka pa se začne uporabljati šele ob hujših kršitvah.
Lahko pride do prisilne izterjave
Je pa finski sistem težko izvedljiv za nerezidente, saj bi se moral na primer slovenski voznik v primeru hujše kršitve na kraju samem izreči o prihodkih. A če na Finsko tako in tako zanese malo slovenskih voznikov, jih več v nam bližnje države. V vsakem primeru pa je, če v državah EU storimo prekršek, za katerega kazni ne plačamo takoj (nas na primer ujame stacionarni radar), za posredovanje podatkov o lastnikih vozil tujim organom pristojno ministrstvo za infrastrukturo. Pri čemer se pristojnost ministrstva tu tudi konča. So nam pa tam pojasnili, da so imeli s pridobivanjem omenjenih podatkov težave v večini evropskih držav, zato je EU sprejela direktivo o lažji čezmejni izmenjavi informacij o prometnih prekrških. »Direktiva državam članicam zagotavlja vzajemni dostop do podatkov o registraciji vozil drugih držav prek posebnega omrežja. S tem se bo zagotovila enakovredna obravnava nerezidenčnih in rezidenčnih voznikov. Na podlagi direktive država, v kateri je bil storjen prekršek, ohrani pravico do odločanja o nadaljnji obravnavi prometnega prekrška,« so povedali in dodali, da mora biti za posredovanje podatkov v države, ki niso članice EU, ustrezna pravna podlaga v dvostranskem sporazumu.
Tuji organ storilca o prekršku sicer lahko obvesti prek poslane odločbe, večkrat pa ti organi za vročitev odločb pri nas bivajočim osebam zaprosijo okrajno sodišče v Celju, ki je pri nas zadolženo za tovrstne zadeve. »V kolikor storilec izrečene denarne sankcije ne plača po prejeti odločbi, tuji organ zaprosi za priznanje in izvršitev njihove pravnomočne odločbe pri nas,« nam je ob tem povedala okrajna sodnica Janja Port in dodala, da zakon o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami EU določa, da domače sodišče zavrne priznanje in izvršitev tuje odločbe, če izrečena denarna sankcija ne dosega 70 evrov – z drugimi besedami to torej pomeni, da tuje države načeloma ne vlagajo zahtev, če denarna sankcija za prekršek ne presega 70 evrov. Največ tovrstnih zahtev sicer prejmejo iz Avstrije in Nemčije, manj pa iz drugih evropskih držav. »Če izrečene denarne sankcije storilec ne plača v tujini, lahko tuji organ zaprosi za priznanje in izvršitev njihove odločbe pri nas. V kolikor so podani pogoji za priznanje tuje odločbe, naše sodišče izda sklep, s katerim odloči, da se tuja prekrškovna odločba prizna in izvrši v Sloveniji. S pravnomočnostjo tako izdanega sklepa postane v tujini izrečena denarna sankcija izvršljiva pri nas. V kolikor storilec denarne sankcije ne poravna v roku, se tako terjatev pri nas prisilno izterja preko Fursa,« je še razložila Janja Port in dodala, da sankcij za prekrške v državah, ki niso članice EU, pri nas ni mogoče izterjati. Sicer pa so lani za izvršitev tuje odločbe prejeli 506 zahtev, pri čemer po priznanju tuje odločbe z našim sklepom veliko storilcev denarne sankcije poravna prostovoljno v roku.