Ne, mi smo enako začudeni, v kakšen stvor se je spremenila ta država v minulih desetletjih, kako je kriza razkrila človeške temne strani. Žreti se med seboj, na vsakem koraku, škoditi sočloveku, krasti, lagati, podkupovati. Da, to so postale slovenske narodne discipline, ne nedeljski slalom v Wengnu, marljivost ali urejenost, naprej pa si naštejte sami. Ne, nova in vedno občutljivejša disciplina je začudenje. Kako je to možno, kdaj se nam je to zgodilo, kaj je pripeljalo do tega? Milijon vprašanj, odgovora nobenega. Tovarne, ki so nekoč zalagale 20-milijonski jugoslovanski trg s solidnimi izdelki, so danes ali izropane (strokovno: izčrpane) ali prodane (če so imeli srečo, da so kupce za njih sploh našli) ali pa jih preprosto ni več. Nekoč paradni konji prejšnjega sistema omagujejo kot muhe enodnevnice, še tam, kjer se dela in nekako životari, pa so odnosi med ljudmi pasji.

Če nekateri s prstom kažejo na neke zgrešene sisteme, si lahko tudi priznamo, da smo mi padli v neki fevdalni odnos, kjer ima peščica absolutno moč, večina ovac pa tiho meketa in čaka, da jih ponovno ostrižejo. Na suho. Še kakšen dober projekt znamo hitro uničiti, z zavistjo pa beremo, kako samo na drugi strani Karavank enaka ideja cveti. Zakaj? Poglejte okoli sebe, pa boste videli. In potem se kot prvoaprilska šala bere novica, da Porsche svoje delavce nagrajuje z dodatnimi 8600 evri plače. Za nas zgodba, ki se bere kot znanstvena fantastika. Nagrada? Samo za izbrance, pošteni delavci pa… prežvečeni in izpljunjeni. Pred volitvami in po njih.