Bil je prekrasen večer, ki se je zavlekel pozno v noč. V gorski koči, na robu gozda, v dvoje, pred kaminom in s kozarcem konjaka v roki. Zaspala sva objeta. Jutro je bilo pravljično, tla in drevesa je pobelil sneg. Nato pa spoznanje: treba se bo vrniti v dolino, toda kmetje, ki bi morali splužiti cesto, dela še niso opravili. Že sva hotela prijeti lopato v roke in začeti odmetavati sneg, ko naju je prešinilo: pa saj imava vendarle audija Q5 (jaz) in lexusa NX (ona), ki imata štirikolesni pogon. Naj pokažeta, kaj znata. Rečeno, storjeno.

Za športne terence pogosto pravijo, da so veliko bolj šminkerski kot pa terenski, a sva nemudoma, ko sva zapeljala v približno 30 centimetrov globok sneg, ugotovila, da sta najina štirikolesnika pravzaprav – oboje. Ne samo da sta snegu zlahka kos in ubogata najine vozniške želje, temveč sva se počutila kot za volanom ratraka, ki zlahka premaguje še tako zasnežene vzpetine. In se takoj spomnila tistega znanega Audijevega oglasa, ki je reklamiral njihov štirikolesni pogon quattro, ko se je jekleni konjiček, obut v pnevmatike z žebljički, uspešno spopadel z zaletiščem skakalnice na Finskem.

Seveda ni zgolj štirikolesni pogon tisti, ki prepriča o nakupu, kar sva ugotavljala, ko sva zapeljala na bolj suha tla. Paket je namreč skorajda popoln, saj gre za vozili, ki ob tehnološki naprednosti navdušujeta tudi z voznim udobjem, prostornostjo in serijsko opremljenostjo, pri čemer je pri zadnjem očitno neskladje nemškega in japonskega pristopa. Tako nemci sicer za nekaj nižjo ceno ponujajo osnovno varnost in udobje, a je treba za kaj več odločno seči v žep, japonci pa za nekaj več denarja tudi občutno več opreme. Ali prevedeno: ko izenačimo opremljenost naših testnih kandidatov, ugotovimo, da cenovno ugodnejši audi (47.310:52.900 evrov) postane celo nekaj dražji.

Zagotovo se vsak vložen evro lastniku povrne, ko beseda nanese na udobje. Sedi se visoko, tako da vam bo hrbtenica nadvse hvaležna, preglednost je tudi zavoljo velikih vzvratnih ogledal zgledna, vožnja pa je avtomatizirana do te mere, da mora voznik usklajeno delovati samo z volanskim obročem, za drugo poskrbi tehnologija. Menjalnika sta samodejna, pri čemer audijev 7-stopenjski S-tronic zlahka ocenimo s čisto desetko, lexusov 6-stopenjski brezstopenjski menjalnik pa se še vedno občasno zoprno zaganja, a je tega vrtenja v prazno občutno manj kot v nekaterih njegovih bratih. Kapo dol pa smo sneli tudi pred pametnima tempomatoma, ki sama nadzorujeta pospeševanje in zaviranje, a je pri japoncu del serijske opreme F-sport, pri nemcu pa ga cenijo na 1760 evrov.

Na prvi pogled oba delujeta, kot da sta na steroidih, saj jima mišic na vseh koncih ne primanjkuje, kljub temu pa sta z dolžinsko mero 4,63 metra še ujela zadnji vlak okretnosti tudi v ozkih mestnih ulicah. Da karoserija ostane neomadeževana, skrbi tudi kombinacija parkirnih senzorjev in kamere (doplačilo 1680 evrov pri Q5), do cilja pa vas varno in natančno vodi navigacija (2860 evrov pri Q5). Dobitna kombinacija pri obeh je 2 + 2 ali prevedeno, dva potnika spredaj in dva zadaj, pri čemer je prostor za kolena in glavo razkošno odmerjen. Nekaj podobnega pa velja tudi za prtljažnik, ki pri obeh kandidatih presega mejo 500 litrov in golta potovalke drugo za drugo še hitreje kot zgoraj podpisani gumijaste bombone. So pa prtljažna vrata zajetna, zato je pomoč elektrike nujna. In spet velja: pri NX je serijska, pri Q5 zahteva dodatne evre (670).

Zadnje poglavje bi lahko spremenili tudi v kviz z vprašanjem – ali uganete pogonski enoti? Ni ravno težko, saj pri Audiju že desetletja stavijo na dizelski TDI, pri Lexusu pa na hibride. Ti naj bi bili konkurenti prav dizlom, saj na papirju obljubljajo nižjo porabo in tudi izpuste CO2. Če slednje tudi res velja (123:149 g/km), pa smo bili razočarani nad porabo. Verjetno tudi zato, ker električni motor deluje ob redkih priložnostih, nam je kombinacija z 2,5-litrskim bencinskim štirivaljnikom s skupno močjo 197 konjev popila kar 9,3 litra, doseg z enim polnjenjem pa je bil zaradi majhne posode za gorivo (56 l) vsega 600 kilometrov. Audijev 2-litrski dizelski štirivaljnik z močjo 190 konjev se je izkazal za manjšega pijanca (povprečje 8 litrov), za nameček je bil ob 75-litrski posodi doseg blizu magičnih 1000 kilometrov.

Več fotografij na www.dnevnik.si