A Francozi so takrat po njegovi zaslugi odpotovali v Južno Afriko in človek bi pričakoval, da ga bodo vsaj oni slavili kot boga, se mu klanjali in mu posvečali pesmi. Pa so francoski mediji svojega ljubljenca tako raztrgali, da je užaljen z njimi prekinil odnose. Tudi Francozom iz nekega razloga njegova goljufija za Francijo ni bila prav nič všeč. Da je bil Thierry Henry na igrišču veliki Francoz, ki je bil za zmago svoje reprezentance v žaru boja pripravljen storiti vse in še več, jih ni prav nič ganilo. Njegova poteza, ki je odločila tekmo proti Irski, je bila nešportna in pika. Enako kot Irci so se tudi Francozi po tekmi počutili prevarane. Henry je z njo izdal nogomet in je izdal šport ter je za nameček še osramotil svoje ponosne navijače, ki jim zmaga s pomočjo goljufije ni pomenila skoraj ničesar.

Tega v Sloveniji žal ne moremo razumeti. Tu namreč kar ne moremo oprostiti Juriju Tepešu, da je oni dan preskočil Petra Prevca, in še tedne po tej nacionalni katastrofi modrujemo o tem, kako bi moral Jurij v zraku uvideti, da leti predaleč (v zraku je bil dovolj dolgo, da bi lahko iz žepa povlekel svoj kalkulatorček in se malce poigral s številkami, a ne?), preračunati, koliko metrov sme skočiti, da bi se uvrstil pred Severina Freunda in ne ogrozil prvega mesta svojega rojaka, pravočasno pritisniti na zavoro in pristati pri, kaj jaz vem, 227 metrih in tri četrt, nato pa se kot otrok veseliti svojega drugega mesta. Drugače povedano bi bilo po mnenju mnogih Slovencev edino prav, če bi Jurij Tepeš goljufal in bi Prevc s pomočjo njegove goljufije premagal svojega nemškega tekmeca.

Nehajmo se sprenevedati. Namerno skočiti manj, kot zmoreš, ni v športu nič drugega kot goljufija. Podobna goljufiji nogometnega napadalca, ki simulira enajstmetrovko. Ali celo goljufiji vratarja, ki se namerno iztegne le toliko, da lahko žoga mimo njega spolzi v mrežo. Ob takšnih potezah so ogoljufani tako preostali športniki na igrišču kot gledalci, zato vsakdo, ki ima zares rad šport, tovrstne goljufije sovraži še bolj kot Tinin zaostanek pri merjenju vmesnega časa.

Seveda si nihče ne dela utvar, da te niso sestavni del športa in da ni ta že od nekdaj poln najrazličnejših zakulisnih igric, od akrobatskih sodniških vložkov, kakršen jo je letos zagodel tudi Petru Prevcu, do dopinga, kot se najbrž tudi vsi strinjamo, da se tovrstnih nevšečnosti v celoti nikdar ne bo dalo odpraviti, a ravno zato bi morali potezo Jurija Tepeša, ki je v Planici sledil edinemu pravilu, ki velja v športu, pravilu »naj zmaga najboljši«, še toliko bolj spoštovati.

A nasprotno temu je v očeh mnogih slovenskih navijačev Jurij na žalost obveljal za domala narodnega izdajalca. Mi pač od svojih športnikov odkrito pričakujemo, da so najprej domoljubi in šele nato športniki in vse drugo, kar si želijo biti. Za zmago Slovenije dopuščamo zato vsa sredstva, tudi nešportne poteze in goljufije, saj je zmaga Slovenije za mnoge naše ljubitelje športa edini smisel in cilj športnih tekmovanj. To pa ni nič drugega kot goli nacionalizem, ki nima več nobene zveze s športom.

Šport je za Francoze. Pa za tista dva Japonca, ki sta nekoč pomagala do zmage Primožu Peterki, ko sta na zaključni tekmi sezone preskočila svojega rojaka Kazujošija Funakija. V športu, tistem športu, na katerega se številni naši ljubitelji športa več kot očitno požvižgajo, navijači namreč živijo prav za epske dvoboje, kakršna sta bila dvoboj med Severinom Freundom in Petrom Prevcem ter tisti med Tino Maze in Anno Fenninger. O dvobojih Bojana Križaja in Ingemarja Stenmarka se zato govori še danes, ko se le še najstarejši občani spomnijo, kdo izmed njiju je večkrat zmagal, in ko to v resnici sploh ni več pomembno. Boljša ko sta tekmeca, tesnejši ko je izid, bolj zanimivo in napeto je in to je tisto, kar na koncu najbolj šteje.

Vrhunec športa je pošten in izenačen boj dveh ali več vrhunskih tekmovalcev in nihče ne hodi na športna prizorišča zato, da bi videl namerno skrajšan skok Jurija Tepeša. Ali igranje z roko Thierryja Henryja. Razen tistih, ki pridejo tja napumpat nacionalni ponos. Pa s porazom nekega Nemca blažit svoj manjvrednostni kompleks.

Zato je resna debata o tem, ali bi moral Jurij Tepeš prepustiti zmago Petru Prevcu, žaljiva ne le zanju, temveč za vse športnike in resnične ljubitelje športa. In ko človek vidi, da celo nekateri športni novinarji odkrito zagovarjajo goljufanje in da se zdi mnogim medijem smiselno spraševati, ali bi se moral Peter jeziti na Jurija, dobi občutek, da živi v skrajno nezreli in dodobra izprijeni družbi. V družbi, ki si zmag svojih športnikov sploh ne zasluži.