Pogled na finančno in morda celo psihično zlomljeno osebo, ki ima v najslabšem primeru za seboj še lačna otroška usta, nikakor ni prijeten. Tovarna prinaša delo in ekonomske koristi, in to ne le posameznikom, temveč tudi širši regiji. Zaposluje prebivalce, sklepa pogodbe z lokalnimi dobavitelji in plačuje davke skupnosti, da ta lahko gradi ceste, šole, parke...

Vse to ima seveda tudi manj prijetno plat. S proizvodnjo pridejo več prometa, posegi v prostor, onesnaževanje okolja in vplivi na zdravje ljudi. Zasavci to celo uradno vedo, saj so kot pilotni izbranci v Sloveniji leta 2008 dobili študijo Inštituta za varovanje zdravja in Zavoda za zdravstveno varstvo Ljubljana o vplivih industrijskega onesnaževanja na njihovo zdravje. Raziskovalci so z industrijo in njenimi izpusti povezali hitrejše umiranje tamkajšnjega prebivalstva. Tako splošna kot prezgodnja umrljivost (do 65. leta starosti) sta v Zasavju višji, kot je slovensko povprečje, hkrati pa so tamkajšnji delavci pogosteje na bolniškem dopustu. Otroci z bolj onesnaženih območij v Zasavju 2,2-krat pogosteje bolehajo za kroničnimi boleznimi dihal kot njihovi zasavski vrstniki na manj izpostavljenih območjih. Prav tako se tamkajšnje prebivalstvo zaradi industrijskega onesnaževanja sooča z večjim tveganjem za pljučnega raka.

Za največja posamična onesnaževalca z žveplovim dioksidom, dušikovim oksidom, flouridi, težkimi kovinami in nevarnimi prašnimi delci sta se izkazala trboveljska termoelektrarna (TET) – kljub 360 metrov visokemu, najvišjemu dimniku v Evropi – in cementarna Lafarge. Obe se zdaj, kot kaže, zapirata. Ljudje so se v Zasavju že pred več kot 20 leti na referendumu izrekli proti gradnji tretjega bloka TET, kar je sprožilo postopek prestrukturiranja elektrarne, a so počasno državno politiko prehiteli izgube in nazadnje likvidacijski postopek. Tudi Lafarge je – ob podpori ali vsaj brez večjega upora politike – ustavila civilna iniciativa.

Povsem drugače je s šoštanjsko termoelektrarno (TEŠ), za katero so tamkajšnji prebivalci in politika vedno trdno stali. Pa čeprav gre za daleč največjega onesnaževalca v državi in po študiji Evropske okoljevarstvene agencije (EEA) 82. največjega v Evropi. TET je na evropski lestvici »šele« na 318. mestu, Lafarge pa na 1981. mestu. Za šoštanjsko termoelektrarno je EEA izračunala, da je v petih letih (od leta 2008 do 2012) povzročila med 763 milijonov in 1,89 milijarde evrov škode na zdravju ljudi in v okolju. Po podobni metodologiji je okoljevarstvena organizacija Greenpeace ugotovila, da bo obratovanje šestega bloka TEŠ vsako leto zahtevalo vsaj 33 življenj in povzročilo vsaj 168 milijonov evrov škode. Hkrati je opozorila, da bo TEŠ 6 zagotovil šestkrat manj delovnih mest, kot bo zaradi njegovega delovanja umrlo ljudi.

Toda v nasprotju s tudi uradno prepoznano problematiko onesnaženega Zasavja (k čemur je v zadnjem desetletju bistveno prispevala evropska komisija oziroma njene grožnje z visokimi denarnimi kaznimi v primeru neukrepanja) ljudje menijo, da gre pri Šoštanju – cinično – zgolj za »blebetanje« nekih okoljevarstvenikov. Celovite uradne in neodvisne analize okoljskih vplivov termoelektrarne namreč ni, kaj šele sistematično opozarjanje ali vsaj razprave o teh vplivih. Povrhu so tudi okoljevarstveniki prve študije pripravili pozno, šele leta 2012.

Zdravje ljudi in okolje izgubljata bitke tudi ali predvsem zato, ker sta za onesnaževalce (ne pa tudi za državo in družbo!) poceni. Onesnažen zrak je po podatkih evropske komisije najpogostejši okoljski vzrok za prezgodnje umiranje. Toda edini mehanizem, ki ceno takšnega onesnaževanja veže na konkretno količino izpustov posameznega obrata, je evropska trgovalna shema emisijskih kuponov, ki pa je mrtva. Tako ostanejo le še minimalni kriteriji, univerzalne zakonske omejitve, ki jih morajo izpolniti onesnaževalci, da sploh lahko začnejo obratovati. Če so tudi ti osnovni okoljski standardi prezahtevni in njihovo uresničevanje – filtri, čistilne naprave, pridobivanje dovoljenj, monitoringi... – predrago, podjetjem, ki ekonomsko ali logistično niso vezana na domača tla, ostanejo države v razvoju. Na Kitajskem pred petdesetimi leti niso imeli kaj dati v usta, danes se v dnevih najhujše onesnaženosti ozračja bojijo zapustiti svoje domove ali se zatekajo v bolnišnice.

Pri nas onesnaževanje ubija manj očitno, bolj dolgoročno in tako tudi bolj skrito za drugimi potencialnimi vzroki. Delovna mesta pa je tako kot na Kitajskem mogoče pokazati takoj.

A dilema eno ali drugo je žalostna. Tehnološke možnosti za zmanjšanje onesnaževanja namreč imamo. Le predrage so, pravi gospodarstvo. Pa čeprav bi po številnih študijah prinesle nova, dodatna delovna mesta. Tudi s prestrukturiranjem zasavske energetike bi recimo lahko bilo tako. Toda lažje je žrtvovati zdravje, okolje, življenja.