»Superbabi« je izkoristila trenutek in izpadla »faca«. Prihodnjič, ko ji ne bo nihče odstopil sedeža, zna bentiti nad nekulturo. In spet bo zmagovalka. Stari pač imajo ta alibi. Podobno kot otroci. Če se prve dojema kot a priori pametne, drugi veljajo za a priori nezle.
No, trenutni svet je svet starcev, in kot napovedujejo trendi, bo še bolj tako. Leta 2050 naj bi bil v Evropi eden od treh prebivalcev star čez 60 let. Trendom sledi tudi mladina. Poglejmo modo. Hipsterje. Otroke z brki, kot bi jih tudi poimenovali zajedljivci. Najbolj priljubljeni hipsterski brki so takšni, kakršne je nosil Franc Jožef in po kakršnih je bil v naših krajih dolgo prepoznaven samo Janez Stanovnik. Danes si jih poskušajo vihati 20-letniki, ki tako in tako zganjajo modo z začetkov prejšnjega stoletja. Modo arhetipskih dedkov in babic. Pumparice, dokolenske najlonke, čipke, krila čez koleno dolgočasnih barv in materialov. In ženska, ki bi bila letos na plaži rada res »trendna mačica«, se bo morala obleči v kopalke iz 50. let prejšnjega stoletja. Tako vsaj izhaja iz modnozapovedniških blogov. Pin-up se vrača. Da se očaku orosi oko.
Stari starši kot dodana vrednost
Če se zahodni svet stara in je tako imenovana stara šola obenem najmodernejša, ne čudi, da je samozavest popadla tudi dejanske starce. Tudi pri nas. Pa tokrat ne govorimo o moči DeSUS ali bizarnostih, kot je njihov podmladek. V pričujočem primeru gre za Združenje dedkov in babic Slovenije. Da mu načeluje gospa Metka Zevnik iz ljudske stranke, ki je ob gospodu Primcu glavni zastavonoša nasprotovanja spreminjanja zakonodaje na način, da bi ta omogočila poročanje in posvojitve otrok homoseksualcev, pojavu kakopak daje dnevnopolitične konotacije. Kot da bi šlo za rezervni položaj pri protigejevskih prizadevanjih, čeravno je bilo združenje, ki nosi tudi ime Glas starih staršev, ustanovljeno pred pojavitvijo trenutnih napetosti, januarja 2014. O dejanskih namenih lahko zgolj sklepamo, vključno z možnostjo, da so stari starši nov pristop SLS do duš konservativnih volilcev. Kajti gospod Primc je SDS. Člani Glasu so lahko vsi, ki podpirajo poslanstvo združenja, torej tako stari starši kot tisti, ki to niso, pa se strinjajo s programom, članstva pa je menda danes za trimestno število, zagotavlja gospa Zevnik.
Zunaj dnevnopolitične aritmetike nastanek združenja lahko pomeni dvoje. Ali to, da je starostarševstvo postalo tako razširjen fenomen, ki je klical po tem, da se ga poskusi institucionalizirati ter posledično tržiti, ali pa da je starostarševstvo v Sloveniji dejansko v krizi. Gospa Zevnik odgovarja: »V Sloveniji starostarševstvo zagotovo ni v krizi, prav nasprotno. Zelo pogosto smo del razširjene družine in pomemben dejavnik v njenem vsakdanjem življenju. Družinam svojih otrok pomagamo pri skrbi in varnosti za njihove otroke; pomoč ponudimo tudi pri varstvu bolnih otrok, kar ugodno vpliva na psihofizično počutje in delovno učinkovitost staršev ter zmanjšuje stroške njihove bolniške odsotnosti. Vzgojno poslanstvo in pomoč starih staršev kot članov razširjene družine pomembno prispevata k stabilnosti in razvoju družbe. Ne nazadnje pa mnogi stari starši skupaj s svojimi vnuki vsakodnevno pomagajo, negujejo in skrbijo za svoje ostarele starše. Raziskave nedvoumno kažejo, kako stiki med vnuki in njihovimi starimi starši izredno pozitivno vzgojno vplivajo na razvoj, socialno vključenost, sočutnost in šolsko uspešnost otrok.«
Združenje si namerava deklarirano prizadevati za tri cilje, in sicer za spoštovanje starih staršev, njihove vloge, dela in izkušenj v družbi, prepoznavanje in izražanje vzgojnega poslanstva starih staršev za sonaravni razvoj družbe in za vzpostavitev ustrezne vloge sorodstvenih vezi v slovenski zakonodaji, saj je ta stare starše izrinila iz družine in njihovega vzgojnega poslanstva. Kaj pomeni zadnje, ostaja neznanka, saj odgovora na dodatno vprašanje glede tega od združenja žal nismo dobili. Kvečjemu sklepamo lahko, da bi morda lahko šlo tudi za vprašanje rejništva, glede katerega je pokojni psiholog Bogdan Žorž, na katerega se v združenju rado sklicujejo, v knjigi Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo menil, da slovenska zakonodaja iz procedure stare starše sistematično izrinja. Stari starši so po rejniški zakonodaji namreč izenačeni z drugimi otrokovimi sorodniki. Zakon o rejništvu je tudi edini zakon, v katerem so stari starši v slovenski zakonodaji izrecno omenjeni.
No, če gre za rejniške probleme, potem je ena tistih, ki menijo, da starih staršev vsaj pri rejniških vprašanjih ne gre favorizirati, dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič. »Starostarševska rejništva so tako kompleksna, da ni nujno, da so sama po sebi dobra,« glede tega meni psihologinja, starosta družinske terapije in psihosocialne pomoči družinam s Fakultete za socialno delo v Ljubljani. Kjer na plakatu za študentsko zabavo, ki v teh dneh visi v preddverju, najvidnejše mesto pripada Nedi Ukraden. Ljubko slučajno. 65-letno pevko je balkanski estradni bulvarski tisk namreč že pred lepim časom razglasil kot prima superbabico Balkana.
Potreba po sožitju
V vsakem primeru bi znala biti morebitna polarizacija na levo in desno v primeru starostarševstva še bolj niansirano detajlna, kot je v primeru starševstva. Tudi dr. Čačinovič-Vogrinčičeva namreč meni, da je (ugoden) vpliv starih staršev na vzgojo otrok skrajno pozitiven oziroma da je obstoj starostarševstva pri vzgoji mladeži darilo. In to iz precej podobnih razlogov, kot jih navajajo v združenju. Čačinovič-Vogrinčičeva, ki je tudi sama babica, pravi, da so dedki in babice priče nekih drugih izkušenj in sposobni odnosa, ki ni že takoj določen s koristnostjo. Psihologinja pri tem navaja zgleden primer severnoameriškega indijanskega plemena Lakota, kjer so stari starši ključni učitelji otrok. »Oni ga naučijo ravnati z ljubeznijo, kako ravnati, da se ljubezen čuti, kako ravnati spoštljivo in solidarno,« pravi Čačinovič-Vogrinčičeva. Ali kot bi dejal pokojni Žorž: »Stari starši so posoda modrosti.«
Gabi Čačinovič Vogrinčič razliko med starševstvom in starostarševstvom opisuje takole: »Gre za drugo svobodo. Ni mi treba skrbeti za njihovo šolanje in podobne obveznosti. Preostane ti samo užitek. Veselje v dajanju, sprejemanju, veselje v komunikaciji. Otroci so polni lepega in čarobnega. Fascinantno je, kako so že razmišljujoči. Koliko zadev so sposobni ubesediti, kako veliko razmišljajo.«
Elementi, ki se glede starostarševstva ponujajo v razmislek, so begajoči. Po eni strani se ponuja vtis, da je starostarševstvo v polnem zagonu in da deluje, hkrati pa nastajajo združenja, ki imajo cilj starostarševstvo afirmirati (čeravno to ni v krizi); na voljo so tudi tečaji, na katerih lahko stari starši izpilijo veščino. Da torej postanejo boljši stari starši. Vzori iz tujine zagotovo imajo vpliv. Združenja starih staršev po svetu niso redkost, v ZDA pa prvo septembrsko nedeljo obhajajo tudi državni praznik, ki je posvečen dedkom in babicam. Prav tako se ponuja vtis, da gre za dogajanja, ki potrjujejo ugotovitve C. Lascha, ameriškega avtorja knjige Kultura narcisizma, v kateri je leta 1979 razmišljal, da se bo zahodna civilizacija razvila v družbo terapij po principu: »Najprej ugotoviš, kaj je problem, nato pa zanj ponudiš terapijo.«
A splošna in silna dinamika preizpraševanja glede odnosa do otrok, ki smo ji priča tudi pri nas, ponuja tudi povsem osnovne sume. Sploh če izhajamo iz tega, da bo družba vedno starejša. Kar pomeni vedno več nemoči in vedno manj pomoči. Je mogoče, da je podstat vsega »grebaža« za vrelce? Za moč. Za mladost. Za potenco. Za »deficitarno«? Dr. Čačinovič-Vogrinčičeva, diplomantka Sorbone in brez dvoma iskrena veteranka humanizma, se zdi primerna za odgovor na prav take pomisli. In takole odgovarja: »To je račun brez krčmarja. Če bo šla 'grebaža' na tak način, ne bo šla v sožitje. V svetu potrebujemo sožitje. Da se vsi glasovi slišijo, da imajo vse generacije svoj glas, da je prostor za vse in da lahko vsaka generacija živi dostojno življenje. Da se staremu človeku ne bi bilo treba 'grebsti' za mladega človeka, ampak za dostojno življenje. To je definicija dokazano želene poti. Kajti kar se res dogaja, je izločanje starih in nespoštovanje otrok. V starosti potrebuješ avtonomijo in nadzor nad lastnim življenjem, dokler to zmoreš, ter pomoč, da v tem zdržiš čim dlje. Za sožitje v tem svetu ni poudarek na mladih rokah, temveč na rokah, ki so ob tebi. Če so to mlade roke, gre za veselje nad stikom s svetom, ki prihaja, poudarek na tem, da se lok nadaljuje. Razmišljanje o 'grebaži' je precej na prvo žogo in ne bi rada, da gre svet v to smer. Nekoč so ljudje resda imeli po deset otrok iz teh razlogov, vendar pa imamo danes večjo izbiro.«
