Nekoč je bil mračni srednji vek. Civilizacijo so uničile barbarske horde in svet se je potopil v tisočletni sen ter čakal na odrešilni poljub renesanse. Tako nekako so nas učili v šoli. Bila je vojna za vojno in sama tema.

Tudi to je pripomoglo k odločitvi, da pripravijo razstavo, ki je na ogled v Ljubljani, je na tiskovni konferenci pojasnil njen direktor Ahmed Salim: »Ko sem bil v šoli, zgodovine nisem preveč maral. Množice, ki so se pobijale med seboj. /…/ Znanost pa sem imel rad, kajti v znanosti je bilo drugače. Tam so ljudje med seboj sodelovali.«

Drugačen »orient«

Kaj so pravzaprav počeli? Oh, nič. Izumljali so nove stvari in izboljševali stare. Živeli so v svetu, ki se je zavedal pomena znanja, znanosti in umetnosti ter jih je spodbujal. Prestolnica tega sveta je bila Bagdad in njegov čas je bil čas Abasidskega kalifata, tako imenovana muslimanska zlata doba, za katero se navadno šteje, da se je začela v času kalifa Haruna Al Rašida (vladal od leta 786 do 809), ki je v mestu ustanovil hišo modrosti – center znanja in raziskovanja, ki se je razcvetel v času njegovega sina Al Mamuna (vladal od leta 813 do 833). Prevajali so antične filozofe in znanstvenike ter razvijali in nadgrajevali njihove misli. Znanost so iz teorije tudi prenesli v prakso. Opazovali so zvezde. Razvijali navigacijske sisteme. Medicino. Agronomijo. Matematiko. Arhitekturo. Sodelovali so z znanstveniki, ki so živeli v drugih delih države.

Že hiter sprehod skozi razstavo (četudi si je zanjo vredno vzeti vse popoldne, če le lahko naenkrat prenesete toliko informacij, kakor jih je na voljo) nam postavlja vprašanje, kako je mogoče, da o tem svetu in njegovem prispevku k razvoju človeštva tako malo vemo.

Odgovor je preprost in zapleten hkrati: vajeni smo, da svet razumemo evropocentrično. Evropa je merilo vseh stvari, tistih, ki so… A to je posledica stoletij politike; znanost in umetnost imata s tem le malo. »Imamo tisočletno amnezijo, ki se imenuje mračni srednji vek,« v predstavitvenem videu za razstavo in projekt pove profesor Salim T. S. Al Hasani, zaslužni profesor strojništva univerze v Manchestru in predsednik Fundacije za znanost, tehnologijo in civilizacijo (FSTC), ter ponovi še pogost odziv na trditev, da je muslimanski svet kaj tudi izumil: »Izumi? Ti ljudje imajo izume?«

V sedmih sklopih (dom, šola, trgovanje, bolnišnica, mesto, svet, vesolje) nam razstava na zabaven in zgoščen način (poleg tega so tam še interaktivne igre, gumbi in ročice, ki jih lahko vrtimo) prikaže izume, odkritja in izboljšave, ki so jih znanstveniki, ki so med osmim in štirinajstim stoletjem živeli na območju južne Španije, severne Afrike, vzhodnega Sredozemlja, Male Azije in rodovitnega polmeseca, pa tudi Indije, Kitajske in osrednje Azije – z drugimi besedami: na območju islamske civilizacije – prinesli v naše življenje: camera obscura, algebra, kirurški instrumenti, astrolabi, mlini na veter, vodna kolesa, izboljšani zemljevidi in še in še. Vse to nekako vemo, vendar se pogosto zdi, da neevropskim izumom in izboljšavam ne dajemo takšne teže, kakršno bi si zaslužili.

Živimo v svetu, kjer je »orient« prostor, v katerem kričijo neizobraženi fanatiki, po tleh pa tečeta nafta in kri. Vajeni smo, da znanje ni vredno nič, če nanj ne udari žiga kakšna zahodna univerza. In nekako smo prepričani, da je bilo vedno tako. Nekoč smo ljudem celo dajali »naša« imena. Ibn Sina je postal Avicenna, Ibn Rušd Averroes, Ibn Al Hajtam Alhazen… Ko smo pozabili njihova imena, smo priročno pozabili na njihove korenine in na svet, ki jih je ustvaril.

Nismo središče sveta!

Slovenski naslov razstave govori o zlati dobi – zlate dobe so in niso. Zlate za nekoga, za večino pač ne. Nikoli v zgodovini človeštva ni bilo stoletij razcveta, miru in blagostanja. Dokumenti pričajo, da ne. Prav tako ni povsem res, da je bila Evropa ves srednji vek potopljena v temo. Konec koncev: le nekaj stoletij po tistem (čas je tukaj relativna stvar, ne glede na Al Džazarijeve izboljšave), ko je v Bagdadu potekal projekt prevajanja antičnih avtorjev v arabščino, je v Toledu in drugih centrih v Evropi potekal nasproten proces: arabske tekste so sistematično prevajali najprej v latinščino in potem naprej. Angleški naslov je boljši: trajna dediščina muslimanskih izumov. Kajti to, kar so tedaj znanosti prispevali islamski znanstveniki, je omogočilo skokovit napredek znanosti – le njihov prispevek je premalo znan in cenjen. Zlate dobe pridejo in minejo, dediščina pa ostane.

Za znanstvenike je tak prenos znanja običajen. In ni se zgodil samo enkrat – v poznejšem Otomanskem cesarstvu se je ponovil vsaj dvakrat, vendar takrat le v eno smer, iz Evrope na Bližnji vzhod. A nismo vsi znanstveniki in v stoletjih se je znanje, ki smo ga dobili z »orienta«, vraslo v tisto, ki je bilo ustvarjeno na naših tleh, zdaj pa smo prepričani, da smo si vse izmislili sami.

Do knjig učenjakov, ki so predstavljeni na razstavi, ni tako lahko priti. Že mogoče, da vas bo prijelo – zagotovo vas bo, verjemite – da bi šli domov in se natančno pozanimali, kdo so zares bili Ibn Hajtam (optik, ki je pojasnil, kako pravzaprav vidimo; ob tisočletnici izdaje njegovega dela Optika je Unesco leto 2015 razglasil za mednarodno leto svetlobe), Al Kindi (tudi optik, predvsem pa filozof, ki je spajal islamsko in grško filozofijo, mimogrede pa je nadzoroval še prevajalski projekt v Bagdadu), Al Džazari (ki se je poleg slonove ure domislil tudi kombinacije ročične gredi, ojnice in bata, ki – če sem si prav zapomnila – krožno gibanje spreminja v prečno), Ibn Sina (avtor Medicinskega kanona, ki je bil na mnogih univerzah standardni učbenik še vse do sredine 17. stoletja), Al Farabi (logik in filozof), Ibn Al Nafis (ki je prvi razumel, kaj je krvni obtok), Al Hamzavi iz Cordobe (ki velja za začetnika moderne kirurgije in je prvi opisal zunajmaternično nosečnost), Ibn Batuta (čigar popotovanje je bilo trikrat daljše od tistega, ki ga je opravil Marco Polo), a v slovenščino ni preveden niti eden. Knjige v državi sicer so, po kakšen izvod v NUK ali specializiranih knjižnicah, a znati morate latinsko ali nemško.

Razstava k nam prihaja v času, ko iz regije, ki jo predstavlja, prihajajo neprijetne vesti o uničevanju znanstvene in kulturne dediščine. Mosul, eden od centrov muslimanskega zlatega veka, je ostal brez muzeja in knjižnice. Še prej se je to zgodilo Bagdadu, Heratu. Kaj se dogaja v Damasku, si je težko zamisliti.

Prijetno in koristno ter seveda nujno potrebno je, da se vsake toliko spomnimo (ali nas na to opomni razstava, kakršna je ta), da nismo središče sveta in da se stvari spreminjajo: včasih nosimo luč, včasih smo v temi. Stvari bodo šle naprej, dokler je nekje svetloba. Krog je vedno popoln. In vsake toliko se najde nekdo, ki krožno gibanje spremeni v prečno.