Aleluja!

Zopet plavajo veličastnoubrani glasovi zvonov preko planin in gora, pojoči v gigantski harmoniji tisoč in tisočglasni koral: Vstal je – aleluja! In duše vsega krščanskega človeštva drhte danes v veselem, srečepolnem zanosu, srca so blažja in mehkejša, strasti, ki mučijo in begajo narode, pa so se ublažile nehote v teh poezije polnih praznikih vstajenja. (…)

Tudi Slovenci smo dober, mehak narod, zato pa deluje tudi na nas velika poezija Velike noči z vsem svojim sladkim dojmom. In tudi liberalci, ki se borimo – kakor lažejo naši nasprotniki – zoper vero, pozdravljamo vsako leto z enako iskrenostjo slavlje vstajenja. V prah se klanjamo pred zmagoslavnim božanstvom, h kateremu se dviga najponižnejša hvaležnost iz naših src, naš um pa se naslaja v svetem trepetu, spoznavajoč v vstajenju Krista Jezusa veličasten simbol. (...)

Kaj je bila misija Krista Jezusa na tem svetu? Pobit je prišel laž, zmoto, zlobo in hinavščino pa ustanovit božje kraljestvo ljubezni, resnice in pravice. Prišel je razbit okove, v katere je bil vkovan človeški duh, odvzeti moč in grozo smrti ter vdihnit narodom veselje do življenja in dela. (…)

A Krist ni samo učil in pridigoval, nego tudi sam živel po svojih naukih. Bil je živa utelešenost svojih lastnih idej, svojih lastnih besed. Kar je zahteval od človeštva, je storil sam ter dajal s svojim življenjem najkrasnejši vzgled človeka vzornika. (…)

Tudi liberalci pobijamo laž, zmoto, zlobo in hinavščino, bistrimo pojme o nalogi in poklicu človeštva ter se trudimo, da dosezamo po Kristu Jezusu ustanovljeni moderni kulturi vedno večji napredek. Tudi naš narod je bil vkovan v teške okove mračnjaštva, mi pa hočemo prinesti gorko pomlad osvobojenja in vstajenja duha, ki so ga pokopali narodovi sebični sovražniki v grob kulturne teme. Borimo se za resnico in pravico ter pobijamo one, ki so zatajili glavni nauk Krista Jezusa: »Ljubite se med seboj!« Vojujemo proti onim, ki niso krotki in od srca ponižni, kakor je bil Krist Jezus, nego ošabni, vladeželjni, besnomaščevalni in sovražniki vsaki kulturi, vsaki svobodi! Borimo se proti onim hinavcem, ki so se docela oddaljili od idej velikega Nazarenca, ki so popolnoma zatajili njegove nauke, a si v Njegovem imenu laste vso avtoriteto ter zahtevajo, da se jim pokori ves narod. Liberalci vojujemo proti onim, ki trdijo, da so namestniki Onega, ki je dejal, da Njegovo »kraljestvo ni od tega sveta«, ki je bežal, ko so mu hoteli posaditi na glavo kraljevsko posvetno krono! Liberalci hočemo nadalje, da naj bodo duhovniki v svojem življenju kakor njihov Gospod, ki je spoštoval tuje nazore, ki je ukazoval izpolnovati in sam izpolnoval židovske verske naredbe ter učil: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega!« – dasi ga je ta cesar preganjal in končno umoril. Naša bojevita duhovščina noče poznati ljubezni in odpuščanja, ona ne moli za svoje nasprotnike, nego preklinja, in ugonablja hiše, v katerih žive ljudje drugih mislij, in celo liberalnim ženskam in otrokom ne prizanaša v slepi svoji strasti! Mi se ravnamo po visokem vzgledu Njega, ki je z vrvenimi vozlji ogorčen pognal one predrzne in brezbožne kramarje, ki so hoteli napraviti iz templja trgovsko borzo in torišče barantačev! »Dajte Bogu, kar je božjega!« je učil Krist Jezus, in prav tako zahtevamo tudi mi, da bodi božja hiša samo svetišče Gospoda! Naše cerkve ne smejo postati agitacijski lokali – naše duhovništvo ne sme biti tolpa političnih agentov! Na temelju krščanskih načel torej se borimo za napredovanje moderne kulture med našim ljudstvom – za osvobojenje duha in vesti – za vseobči napredek! (...)

Slovenski narod, 6. aprila 1901

Vstajenje!

Roman tega imena je napisal nedavno Tolstoj. Vso izkvarjenost ruske družbe popisuje v njem. Rusko plemstvo je podlo, ruski porotniki so sami še večji ničvredneži, kakor oni, ki jih sodijo, nečistnica in pijanka je boljša, nego v svilo odete dame, uradniki so mu nepotrebni, preštevilni in predragi zapravljivci papirja in črnila. Vso družbo slika Tolstoj kot bolno in gnilo. (…)

Tolstoj slika izprijenost družbe, a tolažila ji ne ve. »Vstajenje« se imenuje njegov roman, a to ni nikako vstajenje, to je le želja po vzbujenju. (…)

Kakor posameznik, propade tudi družba, ki je le vrsta posameznikov. Črv nerednega nagnjenja jo razjeda, in moti mir v družinah, v občinah, v deželah in v državi. Moč se zlorablja, slabost se tlači, zvijača triumfira, poštenost hira. Zlato in srebro vlada, nesmrtne duše so brez cene. Mrtva gruda se proslavlja, živa milost božja se zaničuje. In tedaj družba hrepeni in hrepeni po rešitvi, po vstajenju. (…)

Liberalizem tlači nravno silo ljudstva v blato in mu zastruplja duha. Leposlovje mu pridi z ničvrednimi nenravnimi proizvodi, v narodno gospodarstvo mu zanaša sebičnost, oderuštvo in nepoštenost, celo politiko napolnjuje s hinavščino, neznačajnostjo in lokavostjo. Iz njega izvira ona individualistična politika, ki povzdiguje na površje le posameznike, ki so toliko brezobzirni, da terorizirajo in s puhlimi frazami in donečimi obljubami slepe ljudstvo.

Ljudstvo pa mora vstati! Vstati ne more iz svoje moči, a Bog je nad njim, ki mu daje krepost in silo ter ga podpira, da vstane iz poniževanja, iz revščine in zapuščenosti.

Da, ljudstvo vstani! Velika noč doni čez polje in log, mlado listje zeleni v šumi in loži. Ljudstvo vstani! Tam, kjer je sovražni dih brezverskega časopisja zastrupil narodovo dušo, tam, kjer so se omajala večna načela Kristusove cerkve v ljudskih srcih – tam vstani, ljudstvo, vstani, vrzi iz sebe strup in napajaj se ob čisti resnici katoliške cerkve! (...)

Slovenec, 6. aprila 1901

Velikonočne procesije

so se izvršile v Ljubljani ob ugodnem vremenu in dokaj obilni udeležbi vernega ljudstva. Procesije ob vstajenju so se izvršile povsod redno, izjemo je delala menda le stolna, katero je kaj nevzgledno motila ljubljanska »inteligenca«, ki se je trumoma sprehajala med oddelki procesije. Policija menda v tem slučaju ni ničesar zakrivila. (…)

Slovenec, 9. aprila 1901