V štiridesetih letih od hitov Ma Baker, Daddy Cool in Rivers of Babylon je Boney M menda zamenjal sto plesalcev in pevk. Po sodiščih so se vlačili nekdanji člani, ki so si lastili pravico do imena, v vsakem trenutku pa sta bila na svetovnih turnejah vsaj dva ali trije člani skupine. Tako so tudi pri nas najrazličnejši konjski tatovi po podeželskih kulturnih domovih nastopali kot »originalni Boney M«, čeprav je bila morda samo ena njihova spremljevalna plesalka nezakonska hči druge zamenjave pevke iz prve postave.

Iz Boney M Mira Cerarja so doslej tako odšli že trije pevci, četrti – obrambni pevec Janko Veber – je na tem, da se posveti solo karieri, to sredo pa je iz članstva v skupini izstopila pevka izobraževanja, znanosti in športa Klavdija Markež. V samo šestih mesecih svojega mandata je dvanajsta slovenska vlada ostala brez petih prvotnih članov, kar tretjina skupine je bila zamenjana z novimi ministri in ministricami, in če bo šlo tako naprej, že do novega leta v Cerarjevi vladi ne bo več niti enega člana prvotne zasedbe iz leta 2014.

Na Gregorčičevi bo zasedala kakšna družina z atraktivnim imenom vlada M. Cerarja, a v njej ne bo niti M. Cerarja, kaj šele njegovih pevcev in pevk. Sočasno bosta na turneji po Sloveniji vsaj dve ali tri Cerarjeve vlade, »originalni Boney M« Dejana Židana bo v kakšnem podeželskem kulturnem domu slovesno odprl odsek avtoceste Draženci–Gruškovje, frakcija Dušana Mramorja bo pisala predlog zakona o izplačilu hranilnih vlog Ljubljanske banke, Alenka Smerkolj pa bo s svojimi plesalci uvedla davčne blagajne. Vse dokler na koncu sam Miro Cerar ne bo pristal na sodišču z nekim Janezom Janšo, ki bo s svojo skupino na Gregorčičevi nastopal pod zaščitenim imenom Vlada Republike Slovenije. Čeprav bo imel samo eno ministrico iz DeSUS, katere edina zveza s Cerarjevim Boney M bo, da je bila tajnica Irene Majcen iz originalne prve zasedbe.

Cerarjeva vlada razpada tako kot LDS, a če pogledate, kako je sestavljena, ni to prav nič čudno. Ravno kot davni Boney M – iz časa, ko so glasbeni producenti začeli ustanavljati popbande tako, da so z oglasi iskali lepe pevce in pevke, ki so znali plesati in odpirati usta – tako je menda tudi Cerar sestavljal svojo vlado.

Zdaj je prišlo na dan, da je Klavdija Markež leta 2005 na fakulteti svoje magistrsko delo prepisala – vsa slovenska javnost je skočila pokonci zato, ker je pred desetimi leti več kot tretjino svojega magisterija na temo »Vpliv strukturnih skladov EU na razvitost spodnje Štajerske« preprosto prekopirala iz diplomskega dela, s katerim je tri leta pred tem na ekonomski fakulteti diplomiral študent Jernej Ladinko – a gre le za to, da je Cerar iskal ravno takšne, torej pevce, ki bodo, saj ste razumeli, plesali in odpirali usta na tuji glas. Ministre na playback.

Postmodernizem je sicer postavil povsem nove kanone v književnosti in citat je postal legitimno literarno orodje: zakaj bi tisto, kar piše denimo Andrej Blatnik, bila književnost, tisto, kar piše Klavdija Markež, pa plagiat? Če bi se rodila v Kolumbiji in če bi bila ministrica v vladi Juana Manuela Santosa, bi jo slavili kot Gabriela Garcío Márqueza, pardon Gabrielo Claudio Márquež, tukaj pa, kot vidimo, se mora zaradi svojega literarnega postopka opravičevati literarnim nevednežem in odstopiti.

Navsezadnje tudi to ne bi bilo nič posebno novega, računalniki in splet so na široko odprli vrata na prostrane poljane copy-pasta, danes prepisujejo in kopirajo tako turbofolk pevke kot filmski scenaristi in novinarji, zakaj ne bi torej tudi politiki? Svoje doktorske disertacije so prepisali tako srbski policijski minister Nebojša Stefanović kot romunski premier Victor Ponta, zaradi plagiata v svojih nežnih študentskih in postštudentskih dneh so že odstopili nemški obrambni minister Karl-Theodor Guttenberg, podpredsednica evropskega parlamenta Silvana Koch - Mehrin in sam madžarski predsednik Pal Schmitt, tako da odstop Klavdije Markež ne bi bil nič posebnega, če ne bi bila ona, jebiga, prav ministrica za znanost in izobraževanje.

Rečete lahko namreč, kar hočete, toda ne moremo zanikati prav neverjetnega poguma gospe Markež. Malokdo bi, to morate priznati, sprejel resor znanosti in izobraževanja, torej nalogo vodenja in urejanja vsega nacionalnega izobraževalno-znanstvenega sistema, zavedajoč se, da je – ko smo že pri izobraževanju in znanosti – lastno izobraževanje končal tako, da je neskrupulozno prekopiral vsa poglavja tujega znanstvenega dela od črke do črke s podnaslovi in opombami pod črto vred. In zavedajoč se, da to ni skrivnost, ki jo pozna samo ona, ena tistih malih mračnih skrivnosti, ki jo ima vsak od nas, ampak skrivnost, ki se hrani v arhivu univerze in je dostopna vsakomur.

Če bi jaz imel toliko jajc, jebenti, bi že dobil evropsko novinarsko nagrado za kolumno. Dobro, pravzaprav sem jo dobil, saj razumete, kaj hočem reči. Vsaj nisem minister za izobraževanje.

In kdo ve, ali morda ne bi že v ponedeljek ugledna slovenska ekonomistka Klavdija Markež na konferenci za novinarje slovesno sporočila, da je odkrila teorijo monetarizma, če novinarji ne bi odkrili te skrivnosti. Ali pa bi objavila svoj prvi roman, lahko bi imel naslov »Sto let samote«. Ali pa ustanovila bend, na primer Lažni Franz. Ali Boney M – to je dobra ideja.

Ali, še boljše, Money B.