Kupec, ameriška investicijska banka Bank of America Merrill Lynch, je zagotovo naredil izreden posel. Kako tudi ne bi, terjatve pozna do obisti, saj je pred leti opravljal podrobni pregled največje upnice NLB. Tako bo imel že v treh letih, ko bo Skupina ACH odplačala posojila, kupnino znova v žepu, v katerega se bo nateklo vsaj še 15 milijonov evrov obresti. Če k temu prištejemo še dejstvo, da sta zmagovalca v poslu dva, saj je tudi DUTB dobro zaslužil, hitro postane jasno, da je bila izigrana tretja stranka. In to smo mi, davkoplačevalci. Odgovor se skriva v občutno previsokem, 48-odstotnem popustu, s katerim so bile terjatve ACH prenesene na DUTB. Nizko ocenjena vrednost terjatev je namreč pomenila, da je morala država s toliko večjim vložkom dokapitalizirati banke. Krog je tako končno sklenjen.
Prvi zaris na papirju smo naredili sicer kar Slovenci sami, politika z odlašanjem ključih reform, aktivnim sodelovanjem v igri »desna roka, levi žep« in bankirji z nebrzdanim posojanjem graditeljem imperijev v oblakih. A svinčnik iz rok nam je hitro iztrgala mednarodna srenja z Brusljem na čelu. Začelo se je z opozorili, ki pogosto niso imela prave osnove v statistiki – Slovenija je imela ob prvih grožnjah z bankrotom manj kot 55 odstotkov BDP dolga, kar 34 odstotnih točk manj od tedanjega povprečja območja evra. Nadaljevalo pa se je z medijskimi napadi. O Sloveniji kot naslednji evropski bolnici so v enem tednu pisali Wall Street Journal, Financial Times, Economist in Handelsblatt. »Precej ste napredovali od tistih časov,« je nedavno pohvalil Slovenijo visoki funkcionar iz Bruslja, a pozabil omeniti, da so novinarjem pri risanju črnih oblakov pomagali, če že ne vodili roke, tudi šepeti iz evropske prestolnice.
Kletka za novega poskusnega zajčka je bila s tem kupljena, bonitetne agencije so zavohale kri in vztrajno nižale boniteto Slovenije, ki se je posledično pregrešno drago zadolževala. Ceno tega plačujemo še danes. Lani so obrestni stroški zrasli prek 1,2 milijarde evrov, visoki pa bodo ostali tudi letos. To seveda na drugi strani pomeni, da isti znesek kapne na bančne račune pogosto neznanih vlagateljev, skritih za fiduciarnimi računi, za zaprto izdajo obveznice v EU ali izdajami v ZDA. Istih vlagateljev, ki lahko izkoristijo ukrepe ECB in s prodajanjem danes precej dražjih slovenskih obveznic mastno služijo. Istih vlagateljev, ki se ozirajo po terjatvah na slabi banki in podjetjih v privatizacijskih postopkih, predpisanih v evropskih centrih moči.
V marsikaterem pogledu delijo usodo Slovenije tudi gostiteljice trojke, Portugalska, Ciper in Grčija, kjer sta Bruselj in Berlin s pomočjo zaveznic dosledno vršila ostre politične in medijske pritiske, da bi uresničila svoje interese. Ciper, stisnjen v kot, tako ni imel druge možnosti, kot da privoli v izbris depozitov, vrednih več kot 100.000 evrov. Še huje so jo odnesli Grki, ki so bili prisiljeni v reševanje tujih bank na lastnih plečih, a so zdaj z vsakim berlinskim ne znova bliže bankrotu. Ravno tam torej, kjer so najbolj ranljivi pred »morskimi psi« v dizajnerskih preoblekah.