Če bi bil klientelizem v šolstvu tako zelo razširjen, da bi podkupovali vsi, ki si to lahko privoščijo, bi se izobrazba sama zelo hitro razvrednotila. Potem zanjo tudi bogati ne bi bili več pripravljeni plačevati podkupnin. Po drugi strani velja, da čeprav bi izobrazba v sistemu široko razpaslega podkupovanja ohranila določeno vrednost, bi cene za kupljene storitve hitro eskalirale. Povedano enostavneje, obstoj tako razširjene prakse kupovanja izobrazbe, ob tem, da bi slednja ohranjala svojo družbeno vrednost, je neplavzibilen. Razsežnost podkupovanja, ki bi bila potrebna, da bi se na podlagi tega vzpostavila robustna povezava med dohodki staršev in učnim uspehom otrok, je torej teoretično in praktično nemogoča.

Kaj nam kot razlaga še ostane, če ne gre za statistično izmerjeno korupcijo v šolstvu? Veliko. Lahko, da so otroci podedovali sposobnosti svojih staršev. Če je šolski uspeh rezultat sposobnosti učencev in če so dohodki staršev posledica njihove sposobnosti, potem sta tudi uspeh učencev in dohodek staršev lahko med seboj tesno povezana. Druga razlaga, ki jo ponuja teorija, je, da so bogatejši bolj pripravljeni vlagati v izobraževanje svojih otrok. Z višino dohodka namreč mejna nagnjenost k vlaganju raste. Otroci so torej lahko nadarjeni ali pa imajo zgolj zelo ambiciozne (in bogate) starše.

Prav tako bi lahko bogate in revnejše družine izobraževanju in človeškemu kapitalu na splošno pripisovale drugačno vrednost. Nižja donosnost, ki naj bi jo revnejši pripisovali izobraževanju, bi po drugi strani lahko imela temelje v slabši informiranosti manj premožnih o potencialu vlaganja v izobraževanje lastnih otrok (Cunha in drugi, 2013, Cunha, 2014, Dizon-Ross, 2014). To lahko izhaja iz njihovega dojemanja donosnosti izobraževanja kot bolj tvegane naložbe ali pa enostavno menijo, da naložba v otroke ni dovolj donosna. Morda gre zgolj za to, da višje cenijo donos svojega trenutnega prostega časa kot pa prihodnje negotove donose izobraževanja svojih otrok. Navsezadnje pa, četudi bi prepoznali pomen izobraževanja svojih otrok, imajo verjetno omejeno možnost dostopa do kreditov, da bi jim ga tudi omogočili (Cunha, 2013, Lee in Seshadri, 2014).

Zanimivo branje tako predstavlja anketa CNSLY (Children of the national longitudinal survey of youth), ki jo Američani opravljajo vse od leta 1979. Ta kaže, da praktično na vse dejavnike, ki diktirajo otrokov razvoj, dohodek staršev vpliva pozitivno. Od tega, kako pogosto matere berejo otrokom ali koliko knjig premore gospodinjstvo, pa do tega, ali slednji vsak dan vidijo svojega očeta. Redka izjema je zgolj delež obrokov, pri katerih se zbere vsa družina. Caucutt in soavtorja (2015) podrobno analizirajo posamezne aspekte celotne časovne serije CNSLY in ugotavljajo, da močno povezavo dohodka staršev in uspešnosti otrok v šoli lahko pojasnijo s kombinacijo genetike, vlaganja v izobrazbo, različnega vrednotenja izobraževanja, predvsem pa s kreditno nesposobnostjo revnejših.

Zakaj je vse skupaj sploh pomembno? Predvsem zato, ker razlike v sposobnostih in dosežkih otrok glede na dohodke njihovih staršev v precejšni meri napovedujejo tudi dokončno raven izobrazbe teh otrok ter, kar ni nepomembno, njihove vseživljenske dohodke (Cameron in Heckman, 1998, Carneiro in Heckman, 2002). Ekonomska in socialna mobilnost znotraj določene generacije je tako malodane zakoličena že v otroštvu. Premožnejši starši imajo doma več knjig, pogosteje berejo svojim otrokom, z njimi preživijo več časa itd., s čimer svojemu naraščaju že pred vstopom v šolo v dobri meri zacementirajo kasnejši šolski uspeh, s tem pa tudi njihov materialni status.

Za ZDA iz navedenih študij izhaja razmeroma preprost recept: povečati dostop do pravočasnih in predvsem strogo namenskih posojil za revnejše, s katerimi bi ti lahko omogočili boljše izhodišče svojim otrokom. Čeprav tudi to ni celovita rešitev, bi delovala na širok spekter problemov. Pri nas je stvar še nekoliko kompleksnejša. Neposredni stroški obveznega izobraževanja so zelo nizki oziroma je to brezplačno. Država sicer lahko organizira dopolnilne dejavnosti za otroke iz deprivilegiranih družin, vendar ostaja breme angažiranja na starših. Vprašanje je torej, ali demotivirani starši lahko motivirajo svoje otroke.

Močna progresija obdavčitev in drugih dajatev, ki jo imajo premnogi za panacejo družbene neenakosti, sicer dokaj učinkovito zmanjšuje razlike v razpoložljivem dohodku, ne odpravlja pa vzrokov zanje. Čas je, da se lotimo tudi slednjih. Morda bi kazalo preverjati kognitivni razvoj tudi pri predšolskih otrocih, hkrati pa dohodkovno šibkejšim družinam po potrebi pomagati z namenskimi vavčerji za dodatne aktivnosti.