Stefan Hertmans, pisatelj: Med grozotami in terpentinom

On je bil takrat star 90 let, jaz pa 30. Imel sem lase skoraj do komolcev in nosil džins, zato je dedek v meni videl del civilizacije, ki umira – kajti sam je odraščal ob koncu 19. stoletja, ko sta nekaj veljala le prefinjeno slikarstvo in glasba. Še vedno se sprašujem, zakaj mi je zaupal ta dva zvezka. Rekel mi je: »Komu drugemu bi jih lahko še dal?« Vedel je namreč, da skušam pisati, a dotlej nisem še ničesar objavil. Prva moja knjiga je bila objavljena šest mesecev po njegovi smrti in me zato nikoli ni poznal kot pisatelja.

Prva svetovna vojna je dogodek, ki se ga Flamci neradi spominjamo, saj nismo imeli nobene povezave z vzrokom vojne, a smo kljub temu doživeli gromozansko škodo. Ubožni, naivni, katoliški fantje, ki so doživljali grozote na bojiščih, o svojih travmah niso želeli govoriti. Moja generacija je bila tako šele prva, ki je pisala knjige o tej vojni. Pisati smo začeli, ko je umrla zadnja priča. Zato sem tudi sam čakal 30 let. Danes sem vesel, da sem to storil. Če bi knjigo napisal kot mlad avtor, bi bila veliko bolj literarna, poetična, teoretična.

Vsi smo ves čas vedeli, da je skozi leta pisal, a temu nismo dajali velike pozornosti, saj je praktično vsak dan govoril o vojni. Če si mu dal kavo, je začel govoriti o slabi kavi na fronti, če je videl letalo, je govoril o nemških letalih, če je moral na stranišče, je povedal, da med bitkami ni bilo časa za stranišče. Ampak vedno je šlo za iste zgodbe. Bil je kot džuboks, ki vselej predvaja iste pesmi, kar je znak travmatične izkušnje. Zaradi tega smo mislili, da tudi zapisuje zgolj klišeje, a sem odkril, da gre v resnici za originalno, zelo tragično zgodbo, ne le o vojni, ampak tudi o revščini Flamcev. Menim, da so bili ti belgijski fantje tako trdoživi, ker so se že pred vojno spopadali z veliko revščino. Ker so bili preprosti, pošteni in skromni, pa so bili na bojiščih tudi zelo lojalni. Tako ima v knjigi močan pomen ponavljajoči se stavek: »Da, komandant.«

Najprej sem pomislil, da bi vse njegove zapise dobesedno pretipkal, a po 40 straneh sem ugotovil, da to ne bi bilo zanimivo za današnjega bralca. Zgodbo sem tako moral povedati s svojimi besedami. Bil sem osvobojen v trenutku, ko me je poklical urednik in rekel: »Nehaj se truditi napisati knjigo svojega dedka, ampak napiši svojo knjigo o njem.« Takrat sem se zavedel, da ni treba, da sem mu lojalen dobesedno, ampak s svojim spominom in čustvi. V romanu o ničemer nisem lagal, vse so čista dejstva, vendar sem ta povedal na svoj, bolj sodoben način. Dedek je pisal v stari flamščini in na način, kot govorijo stari ljudje. Dal vam bom primer. Opisan je prizor, ko polderji poplavijo, ker je neki flamski fant odprl zapornice, saj je bil to edini način za ustavitev Nemcev. Jutro po tem so vojaki videli živali, ki so plavale, in imeli občutek, da jih še živali zapuščajo. Ta šokanten detajl je dedek zapisal v eni sami vrstici, sam pa sem ga nekoliko razširil.

Odšel sem na vse te kraje, saj sem določene stvari moral raziskati. Včasih sem v roke vzel pesek in si rekel: »Tukaj je ležal, tukaj je ponoči jokal od strahu.« Vendar je sedaj na teh mestih vse izginilo. Če greš nazaj na historične kraje, tam ne najdeš zgodbe, ampak izginjanje zgodb.

To mi ni predstavljalo težav, saj sem na akademiji dolga leta poučeval likovno umetnost. Poleg tega pa sem ves čas, ko sem živel z dedkom, živel z vonjem po terpentinu. Dedka sem velikokrat slišal govoriti o velikih slikarijah, kot otroka pa me je tudi učil slikati. Tako mi na primer ob pisanju poglavja, ki razlaga, kako narediti dobro fresko, ni bilo treba brskati po dodatni literaturi, saj sem te stvari enostavno vedel, ker sem tolikokrat slišal o njih. Pisal sem iz srca in duše, saj je bil to del mojega naravnega sistema.

Nikoli ni slikal prizorov iz vojne, temveč je prerisoval velike mojstre, a je v kopiranje vstavljal originalnost, nekaj svojega. Tako sem odkril denimo, da je v podobo Velázquezove Venere vstavil obraz svoje velike ljubezni Marie Emelie, zaradi bolezni zgodaj preminule sestre moje babice. Zame je bilo to odkritje magija. Vsekakor je sovražil ekspresionizem in moderno slikarstvo, in sicer zato, ker ni prenesel realnosti, saj je želel živeti v slikah iz nekega drugega časa, ko je bil še živ njegov oče, cerkveni slikar. Sam sebe je torej zdravil z umetnostjo, in misel, da je slikarstvo lahko terapevtsko, sem tudi sam prevzel od njega. V visoki starosti je skorajda oslepel, zato mu slikanje ni šlo več dobro od rok, a v mlajših letih je zelo prefinjeno vlekel čopič. Če ne bi imel vojne travme, bi morda postal znan slikar, toda zgodba potem ne bi bila tako ganljiva. Moj dedek se je naučil živeti z izgubo in je kljub temu lepo živel.

Ko sem začel pisati Vojno in terpentin, je bilo o prvi svetovni vojni na voljo že sto tisoč knjig, zato sem se vprašal, zakaj bi sam dodal še eno, vse dokler se nisem zavedal, da moram povedati osebno zgodbo. Prav zato je knjiga postala takšna uspešnica, ker govori o čustvih, o intimnosti, in ne zgolj o dejstvih, datumih ali imenih. Skoraj vsak dan imam branja in praktično ne mine večer, da vmes ne bi kdo jokal. Ljudje so veseli, ker sem našim dedom dal glas.