Občine, ki od domnevno centralistične države izsiljujejo denar za svojo kulturo, je mogoče orisati le s karikaturo. Na primer: občine si predstavljajo, da je država deklica za vse. Denar naj da najprej za obnovo in zagon, programe v teh sveže obnovljenih hišah pa bi potem one rade delale po svoje, medtem ko bi po inerciji 67. člena vsak mesec pritekala državna sredstva za plače in vsebine, katerih vrhunci so pogosto revije pevskih zborov in festivali ljudske noše. Škoda je, da občine ne prepoznajo potenciala svojih mladih, ki iz podeželskih zakotij upravičeno bežijo. Pameten župan bi v lastnem okolju poiskal zanesenjake, ki jim ne bo problem pripravljati in na razpise prijavljati izvirnih programov, četudi jim 67. člen ne bo zagotovil redne in lepe državne plače. Toda občine pri nas tega ne bi, ker želijo ohraniti nadzor nad vsem in ker se vedno kje najde kakšna kolegova hčerka ali svakinja, ki ji je treba v občinskem zavodu »zrihtati« službo – in ker je lažje nadlegovati državo kot k projektu pritegniti take, ki znajo in zmorejo.

Država bi morala uvesti moratorij za uporabo 67. člena ZUJIK, ki je lep primer zakonskega slepega črevesa, ki omogoča uspavalni državni paternalizem, na plečih katerega potem raste programska sivina. Stiske države, ko ji denarja zmanjkuje in zato reže po živih kulturnih programih, smo v zadnjih letih videli že prevečkrat. Če ne bi ministri v preteklosti tako radodarno ravnali s spornim členom, bi danes kulturna proračunska postavka brez dvoma mnogo bolje »stala«.