Na obrobju ljubljanskega nakupovalnega in poslovnega središča BTC stoji temna kockasta stavba. Ni vpadljiva, a ko jo zagledate, pritegne pogled. Videti je – drugačna. »Če bi se v Ljubljani zgodil katastrofalen potres, bi bila to najbrž zadnja stavba, ki bi še stala,« je prepričan Janez Križan. Po varnostnem preverjanju smo vstopili skozi vrata z debelimi stekli, naravnost v dvigalo. Potegnilo nas je v drugo klet. Tam je bilo veliko rdečih protipožarnih vrat. Križan je stopil do enih in jih s kartico odprl. Za njimi je bil hodnik s še več rdečimi vrati. Po tretjem odpiranju je orientacija izgubila smisel. Šlo je rahlo navzgor in za četrtimi vrati se je odprla manjša dvorana. V njej je zaradi klimatskih naprav bučalo kot ob reki. V črnih okvirjih in omarah je brnelo sto naprav, povezanih s šopi rumenih kablov, nad katerimi je bliskalo nebroj lučk. »To je naša 'jedrna lokacija',« je Križan preglasil bučanje. »Skozi to sobo potekajo vse naše komunikacije.«
Težko jih je odkriti
Janez Križan je vodja varnostne politike in informacijske varnosti pri telekomunikacijskem operaterju Simobil. Je eden redkih, ki jim je dovoljen vstop v veliko, pred potresi, požari, vohuni in drugimi pogubami varovano sobo, skozi katero se pretakajo podatki in pogovori skoraj sedemsto tisoč Simobilovih naročnikov.
Ob napovedani prodaji Telekoma Slovenije smo se pogovarjali o splošni varnosti telekomunikacij v Sloveniji. Po zagotovilih Križana in več drugih naših sogovornikov, poznavalcev področja, je regulacija komunikacijske varnosti pri telekomunikacijskih operaterjih v Sloveniji na visoki ravni.
»Sovražen« priklop na komunikacijske vode je mogoč in je treba z njim računati, je v pogovoru za Dnevnik dejal Arjen Kamphuis, nizozemski strokovnjak za komunikacijsko varnost, ki med drugim svetuje Julianu Assangeu. »Živimo v svetu, v katerem morate v vsakem primeru računati na to, da tehnologija omogoča prisluškovanje in prestrezanje komunikacij. Velike in močne države imajo za to usposobljene službe in če se lotijo dela, je malo verjetno, da jih boste odkrili.«
Tisti, ki želijo prestrezati informacije, se o tem načeloma ne dogovarjajo z direktorji telekomunikacijskih operaterjev. »Vsi operaterji posvečamo varnosti zelo veliko pozornosti in skrbimo za najvišjo stopnjo zaščite naših uporabnikov,« zagotavlja Janez Križan, vodja varnostne politike in informacijske varnosti pri Simobilu. »Obenem pa tudi država sledi najvišjim standardom regulacije naše dejavnosti in zaščite pred posegi v zasebnost.« Križan opozarja na delitev odgovornosti pri uradnih odredbah o prisluškovanju: tudi če telekomunikacijski operater od sodišča ali Sove prejme zahtevo, naj omogoči prisluškovanje določeni osebi, so pri operaterju zaposleni uslužbenci tisti, ki zahtevo države skrbno preverijo in jo lahko – če bi šlo za zlorabo – zavrnejo. »Peščica strokovno ter s strani države preverjenih in usposobljenih uslužbencev v še bolj kot jedrna lokacija varovanem varnostnem območju druge stopnje sprejema odredbe države in preverja njihovo skladnost z zakonodajo,» pojasnjuje Križan. »Telekomunikacijski operaterji zakonitega prestrezanja ne izvajajo, ampak ga v skladu z zakonodajo zgolj omogočajo organom pregona.«
Belgijce so naskočili Britanci
Varnostni vidik prodaje Telekoma sicer med poznavalci »s terena«, s katerimi smo govorili, ni posebej pomembna tema. Vojska ima za ključne komunikacije vzpostavljene tudi tri od Telekoma ločene komunikacijske sisteme, vezane na EU in Nato, ki potekajo (tudi) prek satelitskih povezav.
Nekateri naši sogovorniki so se ob omembi Vebrovega manevra z vojaško obveščevalno-varnostno službo (OVS) zgolj nasmejali. Tista dokumenta OVS, ki ju je Veber objavil na spletni strani ministrstva, ne razkrivata ničesar presenetljivega – če ključne telekomunikacije niso v rokah države, je to lahko problem. Kakšen problem, (še) ni povsem jasno, ugibamo pa lahko o tem, da bi racionalizacija poslovanja (ob tujem lastništvu) pripeljala do združevanja telekomunikacijskih storitev za več držav hkrati. To bi pomenilo, da bi denimo podatki o telefonskih pogovorih – ne pa tudi vsebina pogovorov – začasno zapustili državo.
Arjen Kamphuis, nizozemski strokovnjak za komunikacijsko varnost, opozarja, da prodajanje domačega telekomunikacijskega operaterja tujcem z varnostnega vidika ni pametna poteza. Tudi če v »normalnih« okoliščinah vse poteka v skladu s pravili, se razmere lahko spremenijo, in takrat je dobro, da ima država telekomunikacijsko strukturo v svojih rokah. »Če komunikacijske vode kdo začne zlorabljati, je dobro imeti zadeve neposredno pod nadzorom,« je prepričan Kamphuis. V telekomunikacijsko strukturo belgijskega Telekoma, ki je delno v državni lasti, se je denimo pred leti vpletla britanska obveščevalna služba GCHQ. »V takih primerih je dobro, da obstaja med državo in operaterjem povezava, saj se je lažje braniti pred vdori.«
Sovini manevri
Aleš Završnik z inštituta za kriminologijo pri ljubljanski pravni fakulteti ocenjuje, da »legitimen interes glede lastništva kritične informacijske infrastrukture obveščevalnih služb, civilnih in vojaških, obstaja.« Podobno kot več drugih naših sogovornikov Završnik opozarja na »pomembno luknjo z vidika varovanja naših pravic« – v delu komunikacij, ki jih nadzoruje Sova.
Ta ima namreč možnost k sebi preusmeriti vse komuniciranje, ki poteka prek meja Slovenije. Sem pa zaradi nenehne povezanosti pametnih telefonov v svetovni splet sodi tudi internetna telefonija (tudi če gre za telefoniranje znotraj države) in večina dejavnosti na internetu, vključno z elektronsko pošto ponudnikov, kot sta Gmail in Yahoo. »Pozorni moramo biti na to, da si obveščevalne službe različnih držav med seboj izmenjujejo podatke, pri čemer ne vemo, kolikšen je obseg menjave,« opozarja Završnik. Menjava informacij poteka z obvodom mimo ustavnopravnih varovalk, pravi. »Država A seveda spoštuje svoj notranji pravni red in sledi le tujim državljanom države B; obveščevalci v državi B tudi spoštujejo pravila in ne vohunijo za svojimi, temveč le za tujimi državljani države A. Ustavne varovalke pa oboji zaobidejo tako, da si podatke izmenjajo: vse podatke o lastnih državljanih dobijo od obveščevalcev v drugi državi.«
Uroš Škerl Kramberger
