Glede na to, da je vse povezano v omrežje in da so stroški zapisovanja podatkov oziroma aktivnosti skoraj brezplačni, največja grožnja prihaja od države. Ta beleži vse naše aktivnosti. Od tega, kje smo na bankomatu dvignili denar, do tega, kje smo telefonirali. Moj znanec pravi, da so prenosni telefoni naprave za spremljanje ljudi, s katerimi se lahko tudi telefonira.
Ni problematično že to, da nam sledijo, še preden smo kar koli storili?Ne samo to, prepričani so, da lahko napovedujejo naše vedenje. Amazon ali kakšna druga spletna trgovina, nam, ko kupujemo mobilni telefon, samodejno ponudi še polnilnik ali pomnilniško kartico. Podobno neka država ali organizacija napoveduje, kaj naklepate.
To je nerodno, saj se lahko zgodi, da se čez pet let kdo od nas tule odloči in recimo postane terorist. Se dogaja. Potem pa neka policijska enota ugotovi, da se je ta oseba nekoč družila s skupino petih ali šestih ljudi tule v Poligonu, in se vprašajo, o čem so se pogovarjali in kaj so počeli. Iščejo korelacije med zabeleženimi vedenjskimi vzorci, a obstaja realna nevarnost, da se te popolnoma napačno interpretirajo.
Kako se torej bojevati proti temu? Bi se morali vsi naučiti kriptografije?Velik del storitev, ki jih ljudje uporabljajo vsak dan, je šifriranih. Temu ni treba namenjati skoraj nobene pozornosti. Je pa treba paziti, da je z geslom ali PIN-kodo zaščiten vaš mobilni telefon. Enako velja za osebni računalnik ali tablico. Za posebej občutljive podatke je treba šifrirati še disk. Enostavno je treba paziti na svoje podatke. Vedno bolj.
Ko pogledam naprave, ki jih uporabljate, se mi zastavlja logično vprašanje. Se je treba kakšnih tehnoloških znamk posebej izogibati?Odvisno od tega, koga se bojite. Če ste ameriško podjetje, ki se boji kitajskega vohunjenja, potem ne uporabljate strežnikov in naprav podjetja Huawei. Z druge strani, a iz povsem enakih razlogov, se Kitajci bojijo Cisca in drugih podjetij iz Silicijeve doline.
Kaj pa, če si običajen Hrvat ali Slovenec?Osebno ne uporabljam posebnih distribucij Linuxa, namenjenih hekerjem, temveč najobičajnejši operacijski sistem Windows. Naprav znamke Apple ne uporabljam, prav tako ne Googlovih naprav, saj se mi zdijo problematične. Kar zadeva mobilne telefone, je med vsemi napravami še najmanj zaščiten tipični mobilnik z androidom. Iphone, po drugi strani, je tako zaprt, da sploh ne vemo, kaj točno počne. Nočem imeti naprave, ki razpolaga z mojimi osebnimi podatki, nimam pa možnosti preveriti, kaj z njimi počne.
Mi smo tako rekoč prosojni, oblast z druge strani pa se precej otepa transparentnosti.Seveda se. Del njihove moči izhaja iz tega, da ne vemo, kaj počenjajo. V precej večjih državah, z razvitimi demokracijami, poznamo ogromno resnih zlorab zasebnosti in osebnih podatkov. Zakaj bi si torej kdo mislil, da se to ne dogaja pri nas? Če pa nas že nadzirajo, se moramo vprašati, zakaj bi jim olajšali delo. Naj se potrudijo in zaslužijo svojo plačo.
Tudi sami ste imeli velike težave pri pridobivanju podatkov za svoj projekt volilnih seznamov republike Hrvaške.Podatke sem dobil od anonimnega vira. Iz volilnih imenikov z imeni, priimki in naslovi sem naredil matematični izračun, koliko volilcev je na določenem naslovu, ter spletno platformo, kjer je vse to mogoče enostavno preveriti. Leta 2009 se je s pomočjo te platforme ugotovilo precej grdih manipulacij. Naslednje leto so me obtožili in aretirali zaradi objave registra vojnih veteranov, čeprav mi tega nikoli niso dokazali. Tudi v tem primeru so bile ugotovitve podobne. Po vojni leta 1995 je bilo na Hrvaškem okoli 320.000 v vojni sodelujočih vojakov. Do leta 2010 je ta številka narasla na 550.000. To je bil v prvi vrsti političen problem. Bil sem aretiran, zasegli so mi vso opremo, šest mesecev me je nadzirala policija. Vmes so me šest tednov pripadniki specialnih policijskih enot še varovali.
Kakšen odnos do transparentnosti imajo druge države v regiji?Precej slabega. V BiH, ki je disfunkcionalna država, bi morda kaj celo storili, a kaj, ko najbrž ne vedo, kdo je za to pristojen. V Srbiji se nekaj trudijo, vendar pravih premikov ni. Na Hrvaškem gre tudi bolj za kozmetične popravke. Kolikor slišim, pa niti Slovenija ni preveč napredna gleda tega. Z eno veliko izjemo, ki je pomembna tudi v svetovnem merilu. To je projekt Supervizor. Če bi moral izpostaviti primer, kako bi morale oblasti deliti podatke, bi Supervizor umestil med tri najboljše takšne primere na svetu.
Kdo bi se moral s takšnim razkrivanjem pravzaprav ukvarjati? Država sama, državljani, nevladne organizacije?Država zbira ogromne količine različnih podatkov. Te podatke bi morala vrniti v javno sfero. Kdo bo te podatke uporabljal, je bolj ali manj vseeno. Obstajajo podatki o voznih redih vlakov ali avtobusov; če so javno objavljeni, lahko nekdo z njimi izdela spletno aplikacijo in v končni fazi tudi nekaj zasluži. Potem so tu podatki o poslovanju podjetij, ki so pomembni za poslovni svet, in še bi lahko naštevali. Zakaj država torej ne bi statističnih in drugih podatkov, ki jih tako in tako že zbira, delila z zasebnim sektorjem? Na tak način bi dobili nove servise in nova delovna mesta.
Če se za trenutek vrnemo k transparentnosti in odkrivanju korupcije. Pomembno je tudi, da se podatki pravilno analizirajo oziroma da se gole številke opremijo s kontekstom.Ne morete vzeti telefonskega imenika, ga vreči na internet in pričakovati, da bodo ljudje iz tega kupa podatkov kaj ugotovili. Najverjetneje bodo prišli do napačnih sklepov. Zato je treba imeti tudi ljudi, ki znajo podatke interpretirati in jih spraviti v kontekst. Ljudi, ki so sposobni razbrati in povedati zgodbo, ugotoviti, kje se dogaja nekaj sumljivega in kje se odgovorno dela z denarjem.
Kakšna je tu vloga medijev?Mediji, kot vesta, imajo veliko svojih težav. Za kakovostno zgodbo, ki temelji na podatkovnem novinarstvu, je potrebno znanje, ki ga novinarji pogosto nimajo. Potreben je še čas, ki ga večinoma tudi nimajo. Nekoč so si največje medijske hiše lahko privoščile, da novinar kakšno zgodbo pripravlja mesec dni ali več. Danes so proračuni majhni, od novinarjev pa se pričakuje produkcija velike količine vsebin. Zgodb, ki se mediju komercialno ne izplačajo, praktično ni več.
Obstajajo pa posamezniki in mediji, ki bi se to šli, vendar ti potrebujejo podporo ljudi. Ne samo da jih berejo, temveč tudi denarno.Najboljši primer tega je ProPublica, ki je dvakrat zapored prejela Pulitzerjevo nagrado. Ali pa FiveThirtyEight Nata Silverja. Vendar oni delujejo na trgu s 500 milijoni ljudi. Mi pa vsi skupaj živimo v majhnem in plitvem bazenu, v katerem so ljudje, ki ne znajo plavati. Pričakovati, da bomo v našem okolju – vi v Sloveniji z dvema milijonoma govorcev – zbrali kritično maso, ki bo sposobna financirati podobne projekte, ni realno. To ni realno niti na Hrvaškem, ki ima dvakrat več prebivalcev kot Slovenija, niti v Srbiji, ki ima dvakrat več prebivalcev kot Hrvaška. Gre za premajhen trg relativno siromašnih ljudi, z relativno nizko izobrazbo in malo motivacije, da bi počeli nekaj za skupnost.
Kje je potem rešitev?Ne vem, a jo moramo najti.
Kako ste vi financirali svoje projekte?Bolj ali manj so nam pomagali tuji donatorji. Spodbujali smo tudi lokalno financiranje, predvsem zato, ker smo želeli vzpostaviti kulturo doniranja. Če se ukvarjate s socialnim delom, bolnimi otroki, poplavami, je pripravljenost darovanja zelo velika. Če pa sprožiš razpravo o človekovih pravicah ali voznih redih železnice, ljudje ne bodo vedeli, zakaj je to pomembno. To je velik problem in preteklo bo še veliko vode, da bodo ljudje spoznali, da je pomembno donirati in tudi prostovoljno sodelovati pri takšnih projektih. Ne morejo vsi donirati, lahko pa zadevi posvetijo štiri ure svojega časa.
Je v tem boju proti nadzoru in za transparentnost tehnologija naš zaveznik ali sovražnik?Eno in drugo. Vsak poskus države, da nas nadzoruje, bo dobil svoj ustrezen odgovor z druge strani. Obstaja niz organizacij in motiviranih posameznikov po vsem svetu, ki razvijajo orodja, s katerimi lahko zaobidemo tista, ki jih imajo države. Ne bojim se orodij, ki jih je razkril Snowden. Bojim se tistega, kar so razvili v času od njegovih razkritij.
