Klavdija Markež je le dva dni po prevzemu funkcije odstopila s položaja ministrice za izobraževanje, znanost in šport. To je sporočila včeraj, in še malo ni šlo za prvoaprilsko šalo.
Premier Miro Cerar je njen odstop nemudoma sprejel in njeno ravnanje označil za nedopustno. Dal je tudi vedeti, da ne more biti več niti članica poslanske skupine SMC, od koder se je preselila na ministrsko mesto. Ali se bo sploh vrnila v državni zbor, Markeževa včeraj še ni povedala. Če se bo za to odločila, je lahko le nepovezana poslanka. To bi pomenilo, da bi imela SMC 35 poslancev, koalicija pa v primeru odhoda SD iz vlade 45 glasov. Torej ne bi več imela parlamentarne večine.
Zgolj volonterizem je premalo
Na sporno kandidaturo Markeževe smo v Dnevniku opozarjali že pred njenim zaslišanjem v parlamentu, saj naj bi kot nekdanja direktorica Ljudske univerze Ptuj to institucijo oškodovala za najmanj sto tisoč evrov, na njen račun naj bi z družino dvakrat dopustovala v Dubaju, a je te očitke odločno zavrnila. Tudi na parlamentarni predstavitvi ni delovala prepričljivo. Zato si je po šesturnem zaslišanju močno oddahnila, z besedami, da je prestala »test vzdržljivosti«. Vprašanje poslanke SDS Anje Bah Žibert, zakaj medijem ne želi posredovati svoje magistrske naloge, pa je dalo slutiti, da jo kmalu čaka nova vzdržljivostna preizkušnja. Na njej je padla.
Politični analitik Samo Uhan vidi v Markeževi žrtev plitkega kadrovskega bazena sedanje vlade. »Premier jo je s svojim povabilom v vlado spravil v zagato. Ministrska vloga potrebuje kompetentno, široko, kompleksnega razmišljanja sposobno osebo. Zato ta izbira po moje ni bila prava,« ocenjuje Uhan. Tisti, ki nimajo veliko izkušenj, po njegovem ne vedo, kako se odzvati na takšna vabila, izkušeni pa so do njih popolnoma zadržani. To vodi – tako Uhan – v začaran krog in je povezano tudi z nastankom strank. »Zaradi pričakovanj javnosti in tudi tistih, ki mislijo, da imajo rešitve, stranke nastajajo kot po tekočem traku, brez politične infrastrukture in brez pripravniške dobe politikov. Toda zgolj volonterizem je premalo,« ocenjuje predavatelj na ljubljanski fakulteti za družbene vede. Kljub temu pa meni, da tudi najnovejši kadrovski zaplet sedanje vlade ne bo ogrozil. »Se pa človek ob tem vpraša, s čim vsebinskim se sploh ukvarja.«
Cerarjeve kadrovske zagate
Včerajšnje dogajanje tudi potrjuje, da je glavno opravilo Mira Cerarja v polletnem vodenju vlade odstavljanje oziroma menjavanje ljudi na vodilnih položajih. Ob sestavljanju vlade je imel največ težav z iskanjem gospodarskega ministra. Na seznamu ministrskih kandidatov, ki ga je predstavil septembra lani, je bil za vodenje gospodarskega resorja predviden Ervin Pfeifer. A so začeli, še preden je listo poslal v parlament, iz Pfeiferjeve omare padati okostnjaki iz časov, ko je delal v NLB. Namesto njega je Cerar po hitrem postopku na seznam uvrstil Jožefa Petroviča. Ta je na ministrskem mestu zdržal mesec dni; odneslo ga je domnevno kartelno dogovarjanje v času, ko je bil divizijski direktor DZS. Uradni razlog za umik naslednjega kandidata za gospodarskega ministra Gojka Koprivca je bilo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja tik pred predstavitvijo v parlamentu, a so tudi pri njem na dan prihajale informacije o nekaterih spornih poslih iz preteklosti. Prejšnji mesec se je morala od ministrskega položaja posloviti še ministrica za šolstvo Stanka Setnikar Cankar. Odnesli so jo visoki honorarji, ki jih je v zadnjih enajstih letih prejemala na fakulteti za upravo, kjer je bila več let tudi dekanja.
Tudi z najtesnejšimi sodelavci ministrov sedanja vlada nima sreče. Že slaba dva tedna po imenovanju je moral odstopiti državni sekretar na okoljskem ministrstvu Jure Leben. Razlog: predstavljal se je kot magister znanosti, čeprav to ni bil. Še krajši državnosekretarski mandat – le 48-urni – je na gospodarskem ministrstvu odslužil Peter Vesenjak. Za odhod se je odločil po medijskem razkritju, da je njegovo podjetje Hosting končalo na slabi banki z dobrimi petimi milijoni evrov dolga, hčerinsko podjetje pa je šlo v stečaj, ne da bi poplačal upnike, med njimi tudi delavce.
Dodaten kadrovski izziv je pred premierja postavil Andrej Oček. S čela Slovenske obveščevalno-varnostne agencije je odstopil po komaj 22 dneh, potem ko naj bi ugotovil, da odgovorni funkciji ni kos.