Predsednik Smučarske zveze Slovenije Enzo Smrekar je vnovič povlekel eno svojih potez. Glede na način njegovega vodenja slovenskega smučanja ni presenetljiva. Smrekar dokazuje, da mu je za volontersko funkcijo mar. Njegove poteze so premišljene in odločne. Predvsem za štirimi stenami, brez medijske izpostavljenosti, medtem ko v »bojišče« pošilja direktorja Jurija Žureja. Smrekar ima po eni strani smolo, da so slovenski alpski smučarski klubi tako nesposobni, da ne morejo sami najti svojega predstavnika v izvršilnem odboru SZS. Po drugi strani pa srečo, da ga največji klubi tako močno podpirajo, da je postavljen v vlogo rešitelja slovenskega alpskega smučanja.
Aktualna Smrekarjeva poteza je bila, da je svojega kandidata Iztoka Klančnika za mesto predsednika alpskega zbora in odbora klubom predstavil tako odločno, da nihče drug ni prijavil svojega kandidata za funkcijo, ki je bila glede na vsa nesoglasja v iztekajoči se sezoni ena najbolj izpostavljenih. Predsednik alpskega odbora je predstavnik slovenskih klubov v izvršilnem odboru SZS. Manj ko je njegova funkcija izpostavljena, bolje jo opravlja. Tako je bilo do prihoda Tomaža Lovšeta na mesto predsednika SZS, ki je na omenjeno funkcijo postavil Jureta Koširja. Odtlej je bila funkcija preveč na udaru, popotresni sunki pa so majali temelje panoge tako v pisarnah kot na terenih po vsem svetu.
Devetstranski predlog programa z malo vsebine
Poslovna pot Iztoka Klančnika je zelo uspešna. Je generalni direktor podjetja Hewlett-Packard Slovenija, v preteklosti je opravljal pomembne funkcije, njegova mednarodna izobrazba je nesporna. V devetstranskem predlogu programa dela panoge za alpsko smučanje je Klančnik dal vedeti, da mu tudi smučanje ni tuja, saj je bil v nekdanji državi smučarski učitelj, bil je zadnji jugoslovanski prvak v akrobatskem smučanju, sodnik smučanja prostega sloga in član OK Planica. Glede na vse našteto bi Klančnika marsikdo raje videl na mestu pokrovitelja alpskega smučanja ali drugih panog SZS. Manj prepričljivo deluje kot predstavnik slovenskih alpskih smučarskih klubov.
Klančnikov predlog programa dela bi bil lahko glede na velikost črk tudi precej krajši kot devetstranski. Z alinejami je opozoril na cilje v prihodnjem letu, organiziranost panoge in pridobivanje sredstev, precej manj pa je vsebine. Klančnik je mnenja, da je treba oživiti program nekdanjega slovenskega »ski poola«. Ni junaka, ki se z eno od trinajstih alinej sedme strani Klančnikovega programa, ki govori o pridobivanju sredstev za delovanje panoge, ne bi strinjal. Toda za njegovo oživitev bi se bilo dobro vsaj pogovoriti z očetom slovenskega »ski poola« Tonetom Vogrincem. Četudi si kdo misli, da so Vogrinčeve metode preživete, da jih je treba oživiti na modernejši način.
Da bo imel novi predsednik alpskega smučarskega odbora od 7. aprila naprej večjo publiciteto kot njegov predhodnik Dušan Gorišek, ni pričakovati. Je pa pričakovati precej polen pod noge od slovenskih klubov, ki niso zbrali niti toliko konstruktivnosti, da bi našli svojega (proti)kandidata. »Slišal sem, da sta bila sprva v igri tudi Grega Benedik in Bojan Špik, a sta si očitno premislila. Ne bi rad kritiziral vnaprej, kaj se bo zgodilo s slovenskim alpskim smučanjem, saj puščam odprto možnost, da imajo na smučarski zvezi pripravljen dober scenarij. A sem skeptičen. Kot so tudi številni poznavalci alpskega smučanja,« pravi Dušan Gorišek ter na vprašanje, zakaj del njegovih somišljenikov ni našel kandidata za mesto predsednika alpskega odbora, odgovarja: »Iz preprostega razloga. Večkrat sem opozoril, da v slovenskem smučanju riba smrdi pri glavi. V obstoječo garnituro s predsednikom in direktorjem preprosto ne verjamemo.«
Ključno vprašanje: kdo bo novi vodja panoge?
Najpomembnejše poslanstvo novega predsednika alpskega odbora bo, koga bo določil na mesto profesionalnega vodje panoge za alpsko smučanje. V zadnjih letih je bilo na tem mestu precej sprememb. Vlada Makuca je za eno sezono zamenjal Dušan Blažič, njega spet Makuc, ki je moral mesto zapustiti kot soudeleženec afere Vanessa Mae. Novi vodja panoge je zaenkrat največja skrivnost v vsej zgodbi. Nekateri naši viri pravijo, da se omenjena oseba še naprej mrzlično išče, kar bi bil daleč najslabši scenarij. Drugi pa, da je ime že pripravljeno na prevzem funkcije, da čaka le še Klančnikovo potrditev klubov.
»Upam, da se tako Klančnik kot vodstvo smučarske zveze zavedata, da se za mesto vodje panoge išče kandidat, ki bo moral s slovenskim alpskim smučanjem živeti 24 ur na dan. Ves čas bo moral komunicirati s trenerji, spremljati vse programe od otroških do članskih. Kar mu bo ostalo časa, pa ga bo moral preživeti v pisarni. Tako sem delal jaz, ki sem ustanovil smučarski pool, in tako dela Vedran Pavlek na Hrvaškem, ki se je posla učil od mene. Zato mi je hvaležen in zato so me na zadnjih olimpijskih igrah v Sočiju na prizorišče povabili Hrvatje, medtem ko se iz Slovenije name ni spomnil nihče. Če je večina v Sloveniji mnenja, da me je povozil čas, naj se uči, kako se stvarem streže, vsaj od Vedrana Pavleka,« pravi Tone Vogrinec, ki je nad stanjem duha v slovenskem smučanju razočaran. In dodaja: »Vesel bi bil, če bi me kdo kdaj kaj vprašal. S svojim življenjem sem sicer zadovoljen, a ne morem prezreti, da sem ga dal slovenskemu smučanju 40 let. Navsezadnje v Sloveniji na položajih rabimo ljudi, ki so v svetu cenjeni, ki poznajo ljudi na položajih. Težko si predstavljam, da bi denimo kakšen slovenski anonimnež odprl vrata Rossignola ter se pogajal za smučarsko opremo. Jaz navsezadnje te ljudi poznam, lahko pomagam odpreti kakšna vrata.«
