Z desetletji se je šport garažistov in zaljubljencev v hitrost spremenil v visokotehnološki lov za denarjem. In honorarji dirkačev so šli iz leta v leto v vedno bolj nepredstavljive dimenzije. Vrh so dosegli z Michaelom Schumacherjem, Ferrarijev rudnik diamantov je znal nagraditi z zmagami, zato so vsi sprejeli dejstvo, da pač zasluži veliko. Eden prvih, ki je lestvico prignal v svet fascinacij, je bil Ayrton Senna, poet hitrosti, ki se je znal trdo pogajati. Ko je pri McLarnu na vrhuncu moči zaslužil 10 milijonov dolarjev na sezono, je bila to bajeslovna številka, naslednje leto je hotel 15, a ga je takratni vodja ekipe Ron Dennis sredi živčnega zloma gladko zavrnil. Po dogovoru je nato Senna zaslužil milijon na dirko, a plačilo je moralo biti na njegovem računu do srede pred posamezno veliko nagrado. Na dirki v Imoli v četrtek Ayrtona še ni bilo na dirkališču, mclarnovci so panično iskali Brazilca, eden od novinarjev pa jim je dejal, da je Ayrton še doma v Sao Paulu. Ker milijona še ni bilo na njegovem računu. Ko so nekje napraskali tisti milijon, je sedel na letalo in zamudil prve treninge – in v nedeljo zmagal. Ker je pač bil Ayrton.

Sodobni dirkači niso nič manj nežni s svojimi delodajalci, Hamilton naj bi podpisal novo triletno pogodbo z Mercedesom za okoli 38,5 milijona evrov na sezono. To ni nič presenetljivega, saj podobno zaslužita pri McLarnu Fernando Alonso (40 milijonov) in pri Ferrariju Sebastian Vettel (48 milijonov evrov). Preveč, premalo, ravno prav? Vzamejo toliko, kolikor lahko dobijo. In to ne bo uničilo tega športa, formula ena je pač večkastni sistem. A pozor, preden se zgražate: je nogomet zaradi silnih milijonov neskončnega števila nogometašev kaj manj zanimiv? So vrhunski tenisači zaradi dobrih honorarjev pozabili mahati z loparji? Ne, saj vrhunski šport očitno potrebuje tudi razmetavanje z denarjem, kajti to je snov, iz katere se črpa športna fascinacija in perverznost.