Plagiatorstvo resda ni najbolj vroča roba za javnost. V tem skopipejstanem podalpju, kjer je uradni problem previsoka izobraženost, dejanski pa funkcionalna nepismenost, se prepisujejo novinarski in strokovni članki, recepti in znanstvene monografije, življenjske modrosti in zakoni, se zdi šolska ministrica s sumljivim magisterijem kot vrtljaj karminega kolesa. Imeli smo ne nazadnje premierko, ki je, tako kot kakšna smrklja svojo matematično domačo nalogo, malomarno napisala magistrsko delo in ki je želela biti evropska komisarka, čeprav je angleščino obvladala toliko, da je v prijavo namesto šefovskih vpisala kuharske izkušnje. Bila je direktorica zavoda za zaposlovanje – na katerem so med brezposelnimi, mimogrede, tudi strokovnjaki za avtorske pravice – ki menda ni bila čisto prepričana, da je treba označiti stavke, ki niso zrasli na njenem zeljniku. (Ni pa prepisovala.) Imeli smo poslanca, ki je na izpit iz tujega jezika poslal nekoga drugega, dva poslanca s ponarejenim srednješolskim spričevalom, pa slavnega župana, ki je diplomsko nalogo zlepil iz službenih gradiv. Še vedno imamo, ne nazadnje, gospodarskega ministra, ki avtorjem domnevno ukradenega projekta reče, naj bodo veseli, da ga je kdo sploh hotel ukrasti.

Naučili smo se že, da svet ni eden, ampak jih je več. Medtem ko se tako svet malih naivnih davkoplačevalcev, ki so zadnjič plonkali v drugem razredu osnovne šole, v tretjem pa prvič in zadnjič ukradli bombone v trgovini, tistih, ki plačujejo davke in še nikoli niso bili v davčni oazi, ki tudi nikoli niso bili v poziciji, da bi se samopredlagali ali se poslali na javno financiran podiplomski študij, zgraža nad ministričino neetičnostjo, v tistih drugih svetovih, kjer je breme goljufanja manjše z vsako novo funkcijo, finim avtom in večjim vplivom, zgolj merijo svoje politične ude in premlevajo nadaljnjo strategijo. Plagiatorstvo? Pih, pa saj vsi to počnejo.

Se spomnite tistega pregovora o eni lastovki in pomladi? No, to.