Ta sistem je v veliki meri le še oddaljen spomin, tudi situacija v zaporskem sistemu je danes povsem drugačna. Za rešetkami jetnišnic je že več kot 1500 obsojencev in glede na zadnje podatke jih bo v prihodnje le še več. Če bi želeli resno nadaljevati uspešen sistem resocializacije, bi rabili več prostora za zapornike in več zaposlenih, obsojenci pa bi morali imeti možnost delati. A je stanje že vsaj desetletje povsem nasprotno, saj so razmere v zaporih vse bolj nevzdržne. Od prezasedenosti zavodov, kar povečuje napetosti med zaprtimi, do preobremenjenosti zaposlenih, ki morajo zaradi pomanjkanja kadrov stisko reševati s številnimi nadurami, včasih celo ob kršenju delovne zakonodaje. Podobno je z delom za zapahi, saj je večina javnih gospodarskih zavodov, ki delujejo v okviru zaporov, v velikih težavah, nekatere so celo zaprli, tako da postaja delo za rešetkami redek privilegij.

Splošno mnenje ni pretirano naklonjeno urejanju razmer v zaporih, ljudska večina bi se zagotovo podpisala tudi pod oceno, da se obsojencem še predobro godi. A bi se morali ob tem zavedati, da se bodo zaporniki nekoč vrnili v normalno življenje, kakšno pot bodo ubrali, pa je v veliki meri odvisno ravno od obravnave za rešetkami. Če so namreč ljudje dalj časa zaprti v težkih razmerah, brez možnosti, da kaj naredijo zase, tudi po vrnitvi v družbo od njih ni mogoče pričakovati, da bodo našli pot iz začaranega kroga. V javnosti je poleg tega v veliki meri prezrto tudi delo zaposlenih v zaporih, od pravosodnih policistov do strokovnih delavcev, ki se vsak dan soočajo z najbolj problematično populacijo v državi, ki vključuje tudi resnično nevarne osebe. Zato bi si pri politikih, ki imajo v rokah škarje in platno tako glede financiranja zaposlovanja v zaporih kot glede reševanja prostorske problematike, zaslužili vsaj nekaj osnovnega spoštovanja, a ga nikakor ne dosežejo.

Leta vztrajnih opozoril sindikata zaporskih delavcev, ki je ves čas izpostavljal kadrovsko in prostorsko stisko, niso prinesla opaznih sprememb, zato se postavlja vprašanje, ali se bo tudi v tem primeru moralo zgoditi kaj resnično hudega, da se bodo odgovorni zganili. To v naši družbi žal vse bolj prevladuje kot nekakšna splošna formula, po kateri se dogajajo spremembe. Ena od rešitev v prid omilitvi težkega položaja v jetnišnicah je zagotovo povečanje števila alternativnih sankcij, od zapora ob koncu tedna do dela v splošno korist, ki so jim naklonjeni strokovnjaki tako v zaporskem sistemu kot zunaj njega. Seveda zgolj v določenih primerih, denimo za ljudi, ki so prvič prišli v navzkrižje z zakonom ali pa ne predstavljajo resne nevarnosti za družbo. A glede na zadnje čudaško pojasnilo pravosodnega ministrstva, kjer v tem očitno vidijo predvsem izničenje smisla kaznovanja, za to ni prav veliko možnosti – čeprav alternativne sankcije omogoča zakonodaja.