Po 11. septembru 2001 je začela postopoma tudi v Evropo prodirati ideja, da so za varnost potrebne odpovedi in žrtve. Vsakega državljana je treba mobilizirati. Do takrat je bil terorizem stvar policije in drugih varnostnih služb s strogo omejenimi pooblastili. Seriji napadov v sedemdesetih letih in na začetku osemdesetih let, ki so jih izvajale italijanske Rdeče brigade, nemška RAF in francoska Direktna akcija, ni sledila militarizacija zahodne Evrope. Policija je preiskala okoliščine napada, izsledila napadalce in jih predala sodiščem, ki so jih obsodili na dolge zaporne kazni. Napadalci so običajno vedno nekje pustili sporočilo za javnost in razložili, zakaj so napad izvedli. Rdečih brigad, ki so bile najuspešnejša oborožena organizacija v Evropi, niso razsuli posebni zakoni, povečana prisotnost policije, brzostrelke v rokah varnostnih organov ali omejitve gibanja. To je samo še podžigalo strasti. Italijanski civilni organi pregona so Rdeče brigade uničili z zakonom, ki je omogočal teroristom, ki se skesajo in predajo svoje tovariše, da v zamenjavo dobijo minimalne kazni in nadaljujejo življenje pod drugimi imeni. Nihče nikogar ni mučil. Nihče ni napovedal vojne. Vsa operacija je bila civilna. Tudi teroristi so bili obravnavani kot civilisti, čeprav so bili, v sodobnem jeziku rečeno, pripadniki oboroženih milic.

Po 11. septembru pa so operacijo, ki so jo izvedli civilisti iz Savdske Arabije, razglasili za vojaški napad in zaradi nje napovedali vojno Iraku. Američani so zagnali vojno proti terorizmu, v kateri je bil ves svet razglašen za bojišče, na katerem so samo zavezniki ali sovražniki. Nekoliko paradoksno nam je vojna proti terorizmu obljubljala varnost, pa če smo bili ogroženi ali ne. Varnost pa je bila pogoj za blagostanje. Za vzhodnoevropske države je to konkretno pomenilo, da je Nato pogoj za EU. Zato smo bili v imenu varnosti pripravljeni pristati na kar koli.

Ker so napad izvedli z letali, se je pozornost usmerila na letališča in letala. Na vlake se še danes tako kot pred letom 2001 vstopa normalno. V letalskem prometu se je začelo skoraj nedolžno. Najprej so prepovedali nože. Pred tem je bil najbolj logičen kraj za nakup švicarskega noža letališki duty free. Potem je bilo treba odpeti pas in nekoliko kasneje tudi sezuti čevlje. »To počnemo v interesu vaš varnosti,« je bil stavek, ki je omogočil vse. Tudi to, da te izločijo iz vrste in podvržejo zaslišanju, ker tvoje ime zveni napačno ali ker pregledovalcu nekaj ni všeč. Ob tem je šla vsa zasebnost. Vedno več podatkov se je kopičilo v računalnikih, skupaj z vsemi stiki z interneta, fotografijami in telefonskimi pogovori. Vojna pač. V vojni se dela zelo čudne reči.

Prava vojna je zaradi varnosti potekala na Bližnjem vzhodu. Tam je bilo še bolj čudno kot na letališčih. Ena zmaga zahodne koalicije držav je sledila drugi. Eni zmagoviti vojni je sledila naslednja. Terorizem je bil iz leta v leto v večji stiski, tik pred tem, da propade. Vsako leto ga je bilo več in vojna je zajela vse več držav. Po štirinajstih letih uspešne vojne proti terorizmu od Havajev čez Casablanco do Pešavara ni več nobene države, ki ne bi bila z orožjem vpletena v vojno proti terorizmu. Od nje sta razpadli dve veliki državi in zdaj je v Jemnu na vrsti tretja. Ogroženost našega sveta zaradi terorizma se je začela s fikcijo in izmišljotino, končuje pa se s približevanjem bojišč našim mejam in migracijami vojakov na vseh straneh čez Sredozemlje v obeh smereh.

Navijati za vedno odločnejše vojskovanje proti terorizmu ima uničujoče učinke na evropske družbe. Zares zoprno je pomisliti, da nas najbolj ogrožajo ukrepi, ki naj bi zagotovili našo varnost.

Prvi ukrep 11. septembra je bila ločitev potniške in pilotske kabine na letalih. Skupni socialni prostor je bil ukinjen. Kabina je bila trdnjava, njena utrjena vrata branik pred sovražno potniško kabino. Vsi potniki so bili od nakupa vozovnice osumljeni, da so teroristi, dokler niso dokazali nasprotno. V pilotsko kabino ni mogel nihče. Stvar je odlično delovala, dokler napadalec ni bil na napačni strani utrjenih vrat in mu nihče iz potniške kabine ni mogel preprečiti množičnega poboja. Učinkovit protiteroristični ukrep je v enem zamahu pobil le nekaj manj ljudi v Evropi kot vsi teroristični napadi po 11. septembru skupaj.