Tudi Kasse Mady Diabate, griot iz slavne družine Diabate iz vasi Kéla ob reki Niger (leži nekako vmes med Bamakom in malijsko mejo z Gvinejo), je živel to usodo mednarodnega popotnika in slavnega glasbenika z več kot desetletnim eksilom v izseljeniškem novem malijskem glasbenem centru, namreč – Parizu. Njegov petkov koncert s skupino tradicionalnega inštrumentarija, v kateri so njegovo petje spremljali Ballaké Sissoko na harfi kora, Lansine Kouyate na balafonih in Badie Tounkara na lutnji ngoni, je bil pravzaprav manjkajoči člen v predstavitvah griotskih glasbenikov pri nas. Slišali smo pravzaprav že vse mogoče kombinacije glasbil in skupin (od tradicionalnih do pop benda, od griotskih virtuozov na tradicionalnih glasbilih, a tudi na kitari), nismo pa še slišali zares vodilne vloge imenitnega griotskega pevca s »klasično komorno zasedbo«, če si sposodimo evropski besednjak.
Danes 65-letni Kasse Mady Diabate je nosilec vokalne umetnosti griotov, a to še ne pomeni, da se suvereno ni gibal v različnih glasbenih kontekstih, navsezadnje kot vodilni glas v moderni skupini National Badema, v kateri je pel več kot deset let in med drugim s to električno popularno zasedbo z nekaj afrokubanskimi primesmi in tradicionalno griotsko podstatjo posnel tudi različico temeljnega malijskega epa o Sunjati. Ob subtilnostih in umirjeni gracioznosti njegove glasbene skupine smo slišali predvsem glasovno podajanje griotskega pevca, ki je na pol deklamacijsko v značilnih izbruhih padajoče melodije. Njegov topel baritonski glas, ki v odtenkih in poudarkih malo grleno zahrope in se odpre, je v prav v vsem izkaz priznanega elitnega statusa vokalnega mojstrstva, ki ni nujno lepa barva glasu, marveč način prepričljive rabe glasu v podajanju besed, sporočila, kjer se govor in pripovedništvo odmikata od glasbe in se vračata vanjo v petju. V tem mojstrstvu ravnanja z glasom se čuti vpliv islamske ezoterične vokalne tradicije (po eni izmed dovolj prepričljivih zgodovinskih razlag etimologija pofrancozenega občega izraza griot za to kasto glasbenikov izhaja iz arabske »kavali«, se pravi iz sufijske tradicije).
Diabate je to vokalno umetnost demonstriral z digniteto, radoživostjo in eleganco, spremljevalni glasbeniki pa so jo podpirali in tudi nadgrajevali v krasnih dvogovorih ali solističnih pasažah, kjer je permanentna variacija pesmi temeljna glasbena vrlina. Bilo je izvrstno srečanje z zahodnoafriško glasbeno umetnostjo, ki se ji je polna Linhartova dvorana znala pokloniti iskreno in čuječno.
