Mesto Timbuktu so leta 2012 zavzeli islamski fundamentalisti, ki v Sissakovem filmu pridrvijo na toyotinih polkamionih, vihteč črno zastavo in kalašnikovke. Še pred tem je njihov prihod napovedan bolj simbolično, namreč z afriškimi lesenimi skulpturami (prav takšnimi, kakršne so pred dobrim stoletjem v pariškem muzeju predstavljale odkritje afriške umetnosti in očarale Picassa), ki jih v naslednjem kadru cefrajo krogle iz »nevidnih« pušk. V nadaljevanju bodo skulpture zamenjali ljudje, toda medtem je še čas za epizodo s Kidanom, ki živi zunaj mesta v šotoru med sipinami: poležava in kramlja s svojo ženo in ljubko hčerko, medtem ko osiroteli deček, ki ga je posvojil, pase njegovo čredo krav. Skratka, neka idilična podoba s funkcijo ilustracije spokojnega življenja, v katerega še niso posegli šeriatski zakoni. V mestu jih namreč že uveljavljajo. Najprej tako, da jih mudžahidi s trobili razglašajo (in prevajajo v različne lokalne jezike, kar ima tudi nekaj komičnih učinkov): moškim ni več dovoljeno kaditi, postopati po ulici, posedati pred hišami, prepovedano je uživanje vsega alkohola, prepovedano je igranje nogometa, prepovedano je petje, ženske ne smejo več hoditi bose in ne le obraz, zakrite morajo imeti tudi roke. Glasnikom ukazov in prepovedi sledijo sile njihovega uveljavljanja oziroma kaznovanja: žensko, ki je prodajala ribe z golimi rokami, zaprejo, neko drugo, ki je v svoji hiši pela, kaznujejo z bičanjem, toda niti dvakrat po 40 udarcev ne zaleže, da ženska ne bi spet zapela; najhujše pa je kaznovanje prešuštva – moškega in žensko do vratu zakopljejo v pesek, nato pa njuni glavi razmesarijo s kamni.
Toda če ta seznam šeriatskih kazni daje vtis, kot da gre v filmu za kakšno sadistično »ekshibicijo«, je treba reči, da je ta vtis napačen. Ne le da izvrševalci kazni niso prikazani kot sadisti – prej nasprotno, s svojimi zakritimi obrazi so videti bolj kot avtomati ali roboti strogega in krutega »božjega« zakona –, marveč je v filmu celo več elementov elegije kot pa kakšne kritike verskega fundamentalizma: če ni najbolj kritična prav ta elegičnost, ki razkriva, da je edino, kar je ostalo od religije v njenem fundamentalizmu, religija smrti. Kar se nemara najbolje pokaže prav v prizorih z na smrt obsojenim Kidanom, ki je v pretepu ponesreči ubil nekega ribiča, potem ko mu je ta ubil kravo. Ko se Kidane znajde pred sodnikom, temu niti ni treba izreči kazni, ker ga že gleda kot mrliča.
