»Ni šlo. Žal. Po mojem mnenju so vodilni zaspali. Zadnja leta je šlo vse samo navzdol. Na lokaciji v Celju je veliko objektov prodanih, nekateri so v najemu. Niti glavni vhod, skozi katerega smo delavci desetletja hodili v službo, ni več v lasti Aera, vendar ga lahko kljub temu uporabljamo. Tukaj smo ostali samo še delavci iz invalidskega podjetja, ki izdelujemo barvice in opravljamo različna ročna dela za potrebe Aera,« je razlagal Dobovišek, ki bo prihodnje leto izpolnil pogoje za upokojitev, zato za svojo prihodnost ni pretirano zaskrbljen. Poleg tega bodo po besedah sekretarke Območne organizacije ZSSS Savinjske Mojce Stropnik sindikalisti naredili vse, kar je v njihovi moči, da bi se invalidsko podjetje Ida stečaju izognilo.
Aerove akvarelne barvice še vedno vzbujajo nostalgijo
Tovarna Aero je naslednica predvojne Braunsove tovarne, ki je bila podružnica češkega podjetja. V letih pred drugo svetovno vojno so v njej izdelovali v glavnem izdelke, namenjene gospodinjstvu in obrti, pozneje pa so kot prvi v takratni skupni Jugoslaviji začeli izdelovati indigo, karbonski papir in trakove za pisalne stroje. Po drugi svetovni vojni je bila tovarna skoraj povsem opustošena. »Za proizvodnjo ni bilo niti surovin niti zalog. Zaposlenih je bilo le 22 ljudi. Takšni so bili temelji, iz katerih je zraslo današnje podjetje,« je zapisano v starem Aerovem Informatorju, ki ga hranijo v Osrednji knjižnici Celje. Aero se je počasi začel širiti in uvajati vedno nove izdelke. Nove trge so osvajali z lepikolom, akvarelnimi šolskimi barvicami, matricami, tempera plakatnimi barvami, kopirnimi računskimi trakovi, lepilnimi trakovi in še bi lahko naštevali. Skoraj vsako leto so razvili kakšen nov izdelek in proizvodnjo neprestano širili. Poleg Cinkarne, Ema, Etola in še nekaterih drugih uspešnih podjetij so predstavljali steber takratnega celjskega gospodarstva. Leta 1961 so kupili proizvodne objekte v Šempetru, 1972 pridružili podjetje Cetis, leto pozneje pa še Tovarno papirja in celuloze Medvode. Obe podjetji sta se konec osemdesetih odcepili. Po razpadu Jugoslavije so nastopili najtežji časi. Aero je izgubil kar 60 odstotkov trga in ostal brez nepremičnin, ki jih je imel v nekdanji skupni državi. Nakopal si je za kar 12 milijonov takratnih nemških mark izgube, iz katere se ni izvlekel več let.
Delavci so doživeli šok
»Bili so vzponi in padci, zdaj pa Aera žal ni več. Težave so se vlekle že dalj časa, vendar so delavci kljub vsemu upali, da se bo vse dobro izteklo. Ko so v ponedeljek na delavskem zboru izvedeli, da bo šel Aero v stečaj, so bili šokirani,« nam je povedal Matej Tomažič, predsednik tovarniškega sindikata ZSSS.
Že včeraj smo poročali, da so usodo Aera zapečatili v Družbi za upravljanje terjatev bank. Čeprav bi lahko proizvodnjo v Šempetru in s tem kar 155 delovnih mest ohranili z 1,5-milijonskim likvidnostnim posojilom, so se odločili podjetje raje pahniti v stečaj, ker bodo imeli od tega več koristi. Sindikalist Tomažič nam je pojasnil, da so delavci doslej k sreči dobili vse plače, tako da jim podjetje dolguje samo še lanski regres in seveda marčevsko plačo, ki bi sicer v normalnih razmerah morala biti nakazana osemnajstega aprila.