»Kako se bomo s temi Italijani sploh sporazumevali, saj ne znamo vsi italijansko,« je pripomnila ena od vrstnic, ko so v okviru dvodnevne izmenjave novogoriško gimnazijo obiskali dijaki licejskega pola iz italijanske Gorice. Licej, kjer pouk poteka v slovenščini, seveda obiskujejo v glavnem Slovenci, zamejci.
A čeprav je državna meja že dolga leta odprta in bi se nam bilo treba le sprehoditi čeznjo, ni v naši navadi, da bi se z njimi družili. Zato je bila izmenjava – poleg spoznavanja s povsem novim ter drugačnim načinom pouka z daljšimi urami in klasičnimi predmeti – predvsem priložnost za druženje s sovrstniki, s katerimi se, kljub temu da živimo le kakšen kilometer narazen, sicer sploh ne bi spoznali.
»Samo Slovenec sem«
»Hodimo na drugačne šole, drugačne zabave, živimo v drugačni državi. Pa vendar so naši interesi, hobiji, problemi, jezik in narodnost enaki,« je na vprašanje, ali so naši svetovi res tako različni, odvrnil 16-letni Alex, doma iz Gorice. A za večino dijakov novogoriške gimnazije, celo za nekatere udeležence izmenjave, so bili zamejci le »tisti Italijani«. To je bilo mogoče opaziti tudi med glavnim odmorom drugega dne, pred učilnico, ki so ji gimnazijci nadeli ime »akvarij«. Dijakinja iz paralelke je namreč želela obnoviti znanje tujega jezika in jih ogovoriti po italijansko, a na srečo so jo bolje poučeni ustavili in preprečili blamažo.
Dogodka smo se kasneje dotaknili med uro slovenščine, ko je beseda tekla o zamejcih v Italiji, njihovi zgodovini in aktualnih razmerah. Eden od dijakov iz Gorice je na vprašanje, ali se čuti bolj Slovenca, Italijana ali morda kaj vmes, brez pomisleka strnil: »Ne, samo Slovenec sem.« Podobno so se tudi drugi dijaki strinjali, da so, sicer zamejski, a vendarle in brez dvoma Slovenci.
Medtem ko se sami, žal, včasih celo sramujemo, da smo Slovenci, je Klara iz Števerjana presenetila s svojim razmišljanjem: »Nam zamejskim Slovencem je narodnost v ponos. Zanjo smo se dolga leta borili, bili zaradi nje zasramovani, včasih celo kaznovani in jo bili prisiljeni prikrivati. Danes lahko narodnost končno svobodno izražamo in se šolamo v slovenščini.«
Zametki prijateljstev že tlijo
Kot smo po uri izvedeli v pogovoru s Tadejem, ki s slovenskimi starši živi tik za mejo, se žal še vedno dogajajo epizode nasilja med nazadnjaškimi Italijani in Slovenci – tudi med mladimi, ki resničnega zatiranja niso doživeli. »Resda so zelo redki, ampak tovrstni dogodki bi se morali dokončno izkoreniniti, predvsem med mladimi, saj smo prav mi tisti, ki imamo moč, da tak odnos spremenimo,« je povedal. »Na nas mladih je, da naredimo tudi korak k boljšemu spoznavanju in druženju med Slovenci, zamejci in Italijani, saj smo konec koncev vsi enaki,« se je strinjala 16-letna Goričanka Sara, ki je na poti na dvorišče gimnazije, kjer je na dijake liceja že čakal kombi, naključno slišala naš pogovor.
Zametki takih prijateljstev že tlijo, lahko in moralo pa bi jih biti precej več. Prav izmenjava je bila korak na poti k temu cilju. Bila je izjemno koristna, predvsem za mlade ob meji, ki kljub bližini o zamejcih, razen nekaj malega, kar so slišali v šoli, ne vedo kaj dosti.
»Šola s svojimi projekti ne more biti edini posrednik med mladimi. Sami bodo morali prej ali slej pozabiti na mejo in razlike, če sploh so, in sklepati prijateljstva za bolj povezano prihodnost med našimi skupnostmi. Jutrišnji odnosi so odvisni od njih,« je tik pred odhodom povedala spremljevalka dijakov Mirjam Bratina Pahor iz Gorice. Dijaki pa so si medtem že izmenjavali številke mobilnih telefonov, si obljubljali prijateljstva na spletnem družbenem omrežju facebook in se menili za prihodnja srečanja.
Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.
