Obrazi prihodnosti: Srečanje pomeni srečo, nesrečanje vodi v nesrečo

Živijo skupaj, a se ne srečajo

Miha Kramli, družinski terapevt in vodja Ambulante za zdravljenje odvisnosti Nova Gorica, pravi, da je za odtujenost današnjih generacij v veliki meri kriv prav nenadzorovan dostop do sodobnih tehnologij. »Sedanja mlada generacija se od predhodne razlikuje po tem, da je generacija 'kompjuterjev'. Naša generacija je odnos do sveta pridobila prek igre, čutil, nova generacija pa denimo prek računalniških igric, pri čemer lahko lastnosti iz igrice vzame za svoje. Te pa za starše niso nujno sprejemljive. Do tega pride zlasti pri pomanjkanju pogovora med starši in otrokom. Nesporazumov med generacijama torej ne gre iskati le v nerazumevanju, temveč tudi v vplivih sodobne tehnologije na mladostnika,« meni Kramli, ki je, mimogrede, prepričan tudi, da igrice, ki jih mladostniki danes igrajo, določajo usmeritev njihove potrošnje v prihodnosti.

A glavna težava je, poudarja naš sogovornik, da si starši z nakupom računalnikov ali pametnih telefonov pravzaprav kupujejo mir pred otrokom. S tem otrok dojame, da z »odsotnostjo« zadovolji starše in širšo okolico. To pa pogosto pripelje do tega, da živijo ljudje pod isto streho, a se kljub temu ne srečajo. »To bom ponazoril z resničnim primerom: družina je živela skupaj, tudi jedli so skupaj, niso pa opazili, da otrok poleti nosi dolge rokave in ima obliže. Živeli so torej skupaj, a se niso srečali. Srečanje pomeni srečo, medtem ko nesrečanje vodi v nesrečo.«

Vpliv namesto omejevanja in agresije

Psihoterapevt sicer v grobem vzgojo deli na dve skrajnosti: »Liberalna, popustljiva vzgoja pri otrocih rodi potrebo po iskanju močnih osebnosti, diktatorjev zunaj družine. Agresivno vzgajani otroci nasprotno iščejo neusmerjeno, permisivno osebo.« A po besedah Mihe Kramlija je pri vzgoji predvsem pomembno, da starši zagotovijo spontano in tekočo komunikacijo, saj se lahko v nasprotnem primeru – če med seboj ne najdejo verbalnega in neverbalnega stika – to hitro sprevrže v lenobnost komunikacije z otrokom, ko starši niti tehtnemu argumentu ne posvetijo več pozornosti. »V nekaterih družinah prevladuje lenobna, neučinkovita vzgoja, kar pomeni, da starši reagirajo šele na skrajno otrokovo vedenje. Primernejši način vzgoje je z vplivom namesto z omejevanjem in agresijo, saj s tem v otroku prebudimo željo po pogovorih, v katerih kasneje tako otrok kot starši uživajo ter se vsi učijo. Tako vzgojeni otroci zmorejo slišati kritiko in jo sprejeti,« meni psihoterapevt, po izobrazbi sicer diplomirani teolog.

Kako pa na nerazumevanje med generacijami vpliva starševska strogost? »Toga družina z zacementiranimi pravili, na katera otrok ne more vplivati, zmanjšuje veljavo, ceno otroka v družini. Zunaj družine je tak otrok lahko dosegljiv, kar vodi v nezaželene, tudi grozljive ekstreme. Imamo pa tudi družino, ki otroka nauči lepega vedenja, ne pa tudi mišljenja z lastno glavo. Tak otrok je seveda vodljiv, posledice pa so podobne. Dobro je, da družina lovi sredino med obema poloma.«

Nemi poslušalci gluhih govorcev

Poleg moralnih in vrednostnih načel so med starši in otroki pogost predmet spora tudi šolske ocene, pri čemer so zahteve staršev pogosto povezane z njihovimi lastnimi izkušnjami. Se bo nekdo, ki meni, da je slabo izobražen, gnal za otrokovo izobrazbo toliko bolj? »To pogosto počnejo starši, ki se niso znebili svoje prtljage iz otroštva. Primer: mama najame akademskega slikarja, s katerim na šoli dokazuje, da je njena hči dobila po krivici slabo oceno pri likovnem pouku. Mati je zagledana v cilj, ki ga sama ni dosegla, spregledala pa je hčer. Hči je kasneje pred svojo materjo in njenimi cilji zbežala v bolezen,« pojasni vodja novogoriškega centra za zdravljenje odvisnosti.

Prepad med generacijami pa je še kako opazen tudi v šolskih klopeh, kjer se dijaki velikokrat počutijo kot nemi poslušalci gluhih govorcev. Profesor filozofije na novogoriški gimnaziji Aleksander Cvek meni, da je odgovornost na obeh straneh. »Ko sem bil sam dijak, sem sovražil pasivne profesorje, ki so hodili samo v službo, in vzljubil tiste, ki so izkazovali pedagoški žar – tiste, ki so nas, dijake, nenehno vabili k sodelovanju in iskanju novih odgovorov na vprašanja. Zdaj, ko sem na drugi strani linije ter od dijakov pričakujem zanimanje, navdušenje in interes, pa naletim na cele razrede, v katerih se nikoli ne zgane nobena roka. Vsaj ne z namenom, da bi kaj vprašali ali me k čemu izzvali. Dvignjeno roko največkrat opazim takrat, ko dijaki prosijo, ali lahko gredo na stranišče,« izkušnje z obeh zornih kotov opiše Cvek.

Lepe besede se sprevržejo v manipulacijo

Kje torej iskati vzrok za pasivno držo današnje generacije? Mar niso obrodili sadov dolgoletni vzgojni napotki pedagogov in institucij, ki stavijo na rek, da lepa beseda lepo mesto najde? »Ob tem slovenskem pregovoru mi gre na bruhanje. Ta namreč velja le, če je mladostnik vzgojen, ima delovne navade in je dojemljiv za prošnjo ali ukaz. Mnogi mladi ljudje pa lepe besede sprevržejo v manipulacijo, z njo zavlačujejo in jo podaljšujejo. Predvsem starši bi morali vedeti, kdaj se to dogaja, in tako komunikacijo takoj prekiniti. Pa žal pogosto ne vedo, kdaj je treba presekati in preprosto ukazati,« je neizprosen psihoterapevt Miha Kramli.

Jasno je tudi njegovo stališče do »modernih družinskih odnosov«, v katerih so starši mladostniku bolj prijatelji kot strogi učitelji življenja. »Starši niso na svetu zato, da bi skrbeli za otrokovo trenutno dobro počutje, temveč da mu postavijo pravila, ki mu morda niso po volji, a ga bodo privedla do kasnejšega in trajnejšega zadovoljstva.«

Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.

Članek je nastal v literarnem krožku pod mentorskim vodstvom Vanje Aliča.