V Turčiji, katere predsednik Reçep Tayyip Erdogan je te dni na obisku v slovenski prestolnici, je zgornja dilema dobila zanimiv obrat. Uspeh Erdoganove proislamske stranke AKP na zadnjih treh volitvah namreč velja pripisati dobrim ekonomskim rezultatom, ki jih je Turčija prikazala od leta 2002, ko se je vladajoča AKP prvič povzpela na oblast. V zadnjem desetletju je Turčija postala pomemben igralec na geopolitičnem prizorišču in beležila zavidljivo rast. V letih 2010 in 2011 je denimo rasla za 9,2 in 8,5 odstotka, zahvaljujoč prav ogromnemu pritoku tujega kapitala, ki ga je povzročil program kvantitativnega sproščanja v ZDA. Ker pa je Turčija lani imela komaj 2,9-odstotno rast, junija pa so napovedane parlamentarne volitve, ima Erdogan dodaten razlog, zakaj si želi nižjih obrestnih mer. V preteklem letu je turška centralna banka tudi sicer na Erdoganovo javno prigovarjanje postopoma zniževala obrestno mero, čeprav je turška lira letos upadla že za 12 odstotkov in v začetku marca dosegla najnižjo raven v primerjavi z ameriškim dolarjem, inflacija pa se giblje nad ciljno mejo petih odstotkov. Januarja letos je Erdogan zahteval dodatno znižanje obrestne mere. Mesec kasneje pa je politiko zvišanja obrestnih mer enačil z »izdajo domovine« in zastopanjem zahodnjaških interesov, zadnje 0,25-odstotno znižanje obrestne mere pa označil za strahopetno.
Erdogan je v preteklosti sprejel nemalo vprašljivih odločitev (od obračunavanja s civilno družbo, kratenja pravic manjšinam do preganjanja drugače mislečih), tokrat pa v popolnem nasprotju z ekonomsko logiko očitno meni, da bo nižanje obrestnih mer čarobno znižalo inflacijo. Če bi Erdoganu uspelo nagovoriti nacionaliste in bi njegova stranka zmagala na volitvah, bi turško ustavo najverjetneje preoblikovali tako, da bi zdajšnjo parlamentarno demokracijo nadomestil Erdoganov avtoritaren režim. Če pa pri vsem tem upoštevamo še nevarnost islamske države, ki se bojuje na turških mejah, se zastavlja vprašanje, kako dolgo bo Turčija še lahko preprečevala širjenje bližnjevzhodnih spopadov, ki trenutno potekajo v Ukrajini, Siriji in Iraku.
V vsakem primeru lahko zgornjo epizodo postavimo ob bok številnim drugim državam, kjer je ogrožena neodvisnost centralne banke, ki so jo »ugrabili« lokalni politiki, ki zasledujejo zgolj svoje cilje. Ti pa, roko na srce, redkokdaj sežejo dlje od konca političnega mandata.
