Uspehi Tine Maze so v zadnjih letih v javnosti večkrat zakrivali dejstva slovenskega alpskega smučanja. Ne zaradi rezultatov. Ti so v športu vselej znani. Večkrat smo razkrivali podrobnosti okrog dolga panoge, plač trenerjev, samoprispevkov tekmovalcev. Tokrat se bomo osredotočili na nizek proračun, s katerim deluje slovensko moško alpsko smučanje, ki je med zimskimi olimpijskimi disciplinami v Sloveniji pod vodstvom Klemena Berganta na rezultatskem dnu. Ali vsaj blizu njega, če ga primerjamo denimo z rezultati moških smučarskih tekov.
Tekmovalni del slovenskega moškega alpskega smučanja je po naših informacijah (številke niso uradno obelodanjene) v tej sezoni porabil približno eno šestino proračuna panoge za alpsko smučanje. Sezona je za športnike, ki tekmujejo v svetovnem in evropskem pokalu ter mladinskem programu, do konca februarja stala nekaj več kot 230.000 evrov. Gre za funkcionalne stroške brez najema vozil, plač, telefonov in opreme. Če od tega zneska odštejemo participacije tekmovalcev in tako imenovan »potovalni denar«, ki ga prejmejo reprezentance za udeležbo na tekmah svetovnega pokala, so stroški sezone znašali približno 160.000 evrov. K temu je treba dodati, da bodo nekateri trenerji do konca sezone (predvidoma do 10. maja) delali brez plačila, da so se odrekli odpravninam, ko so sredi sezone ostali brez pogodb ter jih nekateri podaljšali do konca marca. Dejstvo je, da imajo slovenski trenerji predvsem na moški strani negotove službe, ki jim jih očita malo kdo.
Zanimiv je še en podatek. Trenerji, ki delajo v slovenski reprezentanci, imajo v povprečju občutno nižje plače od stanovskih kolegov v tujini. Izračunali so, da na položajih v nižjih kategorijah prejemajo več kot 30 odstotkov nižje plače, na ravni svetovnega pokala pa so plače nižje za približno 50 odstotkov. Posledično so v zadnjih letih najsrečnejši tisti, ki jih pokliče Mariborčan Urban Planinšek in jim ponudi delo v ruski reprezentanci.
Zanašanje na iznajdljivostter zveze nima prihodnosti
Dan slovenskega reprezentanta na snegu stane okrog sto evrov. V ta znesek so vključeni spanje na terenu, smučarska karta ter prevozni stroški, niso pa vključeni stroški trenerskega in podpornega osebja. »Nerad slišim, če kdo tarna, da spimo v apartmajih in si kuhamo sami. Precej raje imam, da smo tesno povezani, da delujemo kot ekipa. Za takšne stvari sem vedno pripravljen garati. Kuhati kosila in skrbeti za ekipno ozračje. Tudi s stroškovnega vidika je takšno preživljanje cenejše,« pravi Miha Verdnik, glavni trener evropskega pokala in mladinskega programa. Trenutno je v slovenski reprezentanci šest alpskih smučarjev (nekaj obetavnih dela tudi po klubskih in zasebnih programih), ki bi se lahko čez nekaj let prebili med redne dobitnike točk svetovnega pokala. To so Aljaž Dvornik, Miha Hrobat, Štefan Hadalin, Žan Grošelj, Jan Kunc in Jakob Špik. Dvornik je sicer del zasebne ekipe, ki se na treningih priključuje reprezentančni selekciji. Od vzajemnega sodelovanja je moč slišati spodbudne besede. Koliko so našteta imena obetavna, bo vidno kmalu, ko bodo morali v evropskem pokalu pokazati svoj talent in narediti velik, a ne največji korak na poti do vrhunskih uvrstitev.
Slovensko moško alpsko smučanje z obstoječim proračunom ne more delati čudežev. Zanašanje na iznajdljivost posameznikov je na dolgi rok slabo. V tej sezoni so bili stroški priprav v Davosu denimo nižji, ker so se trenerji z eno od švicarskih uslužbenk dogovorili, da je zaračunala precej manj, kot bi sicer. Uspehi na mladinskem svetovnem prvenstvu na Norveškem so bili tudi posledica nekaterih srečnih naključij. Smuči so reprezentantom pripravljali slovenski serviserji na delu v drugih državah. Poleg tega je bil spored takšen, da jim je šel glede na dosežene rezultate na roko, saj so slišali precej ostrih besed Verdnika, preden so se podali na superveleslalomski start. Kasneje so po zaslugi Hrobata in Hadalina dosegli dvojno zmago.
Miha Verdnik: Lahko smo enakovredni, kaj več pa ne
Primer Jakoba Špika kaže, kako težko si slovenski smučar, ki nima podpisane pogodbe z nobenim opremljevalcem, priskrbi tekmovalne smuči. 20-letni smučar je pred kratkim zmagal na hrvaškem državnem prvenstvu v slalomu ter si priboril enajst točk FIS, s katerimi bo bržčas napredoval med najboljšo stoterico na svetovni lestvici. Te uvrstitve so za slovensko smučanje zelo pomembne, saj na podlagi njih dobivajo kvote za nastop na evropskih in svetovnih pokalih. Špik kupuje smuči od Jake Dvornika (bratranec Aljaža, ki prav tako deluje s svojo zasebno ekipo). Na državnem prvenstvu v hitrih disciplinah, ki poteka te dni, pa nastopa s sposojenimi smučmi drugih reprezentanc. Čeprav so člani mladinske reprezentance v tej sezoni v povprečju po 7000 evrov plačali iz svojih žepov. Od 19. januarja naprej je smučarska zveza od panoge zahtevala, da ne sme do konca sezone porabiti niti evra, zato so tekmovalci odtlej vse plačevali sami (nastanitve, hrano, smučarske vozovnice).
»Volje nam ne manjka. Energije imamo veliko. Ampak takšno delo je res naporno. Zelo smo izčrpani. Osebno bom z mladinci delal zastonj do 10. maja. Zgolj zato, ker pri svoji nalogi čutim odgovornost. Fantov ne moremo prepustiti naključjem. Moramo delati naprej ter v tem delu sezone najti ustrezno opremo in nastavitve za v bodoče. Ta del treninga je zelo pomemben. Najvažneje pa je, da imajo fantje izjemno voljo. Da delujejo kot ekipa. Vselej je vsaj enemu med njimi na tekmi uspel dober rezultat, ki je gnal naprej tudi druge,« opisuje Verdnik ter dodaja: »S takšnim pristopom, kot se ga gremo sedaj, se lahko trudimo, da smo enakovredni tekmecem. Kaj več pa ne moremo. Kdaj lahko pričakujemo preboj mladincev v evropskem pokalu? Trenutno za vrstniki zaostajamo za približno dve leti. Ne bi rad delal primerjav denimo s Henrikom Kristoffersenom in nekaterimi drugimi vrhunskimi dvajsetletniki. V teh dveh letih zaostanka za tekmeci ne vidim tragedije. Pomembno je, da imamo voljo. Potrebujemo dobre pogoje za trening in prepričan sem, da lahko s trdim delom ujamemo in prehitimo konkurenco.«
Francoska struktura bi stala 160.000 evrov
Naredili smo okvirni izračun, kolikšen finančni vložek bi bil potreben, da bi mladim slovenskim smučarjem zagotovili minimalne standarde v boju z mednarodno konkurenco. Za primer smo vzeli strukturo francoske mladinske reprezentance, ki jo vodi Christophe Saioni in bi bila lahko po velikosti primerljiva s slovensko. Francozi delujejo s po dvema trenerjema in serviserjema ter fizioterapevtom, v času hitrih disciplin pa je prisoten še zdravnik. Slovenska reprezentanca je v tej sezoni v mladinski konkurenci delovala z Verdnikom kot glavnim trenerjem ter pomočnikom Rokom Šalejem, ki je bil nekakšna deklica za vse. Francoska moška reprezentanca, ki se sicer v članski konkurenci po zaslugi Alexisa Pinturaulta, Victorja Muffata-Jeandeta, Adriena Theauxa, Thomasa Fanaraja in nekaterih drugih uveljavljenih smučarjev lahko baha s številnimi vrhunskimi rezultati, bo za enajst ljudi (šest mladincev in pet spremljevalcev) v tej sezoni zapravila približno toliko kot slovenska za 27 ljudi (16 tekmovalcev in 11 trenerjev).
Če bi bili slovenski tekmovalci na snegu 150 dni, kot bodo predvidoma v tej sezoni, bi stroški zanje znašali 90.000 evrov, skupaj s podpornim timom pa bi narasli na 160.000 evrov. »Vaš izračun je dokaj točen, a se vanj ne bi poglabljal. Pomembneje se mi trenutno zdi, da bi pripravili program, v katerega bi tekmovalci zaupali. Da bi bila participacija znosna. To je pogoj za dobro in kakovostno delo. Jaz lahko obljubim sebi in drugim, da se bom še naprej trudil po najboljših močeh. Lahko vstajam ob petih zjutraj, poberem tekmovalce, jih peljem na slovensko smučišče, sem z njimi na terenu, jih pripeljem nazaj, se vrnem domov, na hitro naredim analizo treninga ali tekme, jo pošljem tekmovalcem po elektronski pošti, v nadaljevanju pa sem jim do enajstih zvečer dostopen prek telefona. Sprašujem se, ali je moč na tak način delo opravljati kakovostno. Menim, da bi ga bilo z večjim številom ljudi moč opravljati bolje. Morda največji problem v tej zgodbi pa je pomanjkanje časa športnikov za počitek in nego utrujenih teles.«
Tako omenjena generacija slovenskih smučarjev kot vse poznejše si zaslužijo strokovno podporo in strategijo z vizijo. Zneski so v primerjavi s proračunom panoge in Smučarske zveze Slovenije kot celote dostopni. Še posebej v času, ko so člani tako šibki, da se vsi še bolj zavedajo, kako pomembne so mlajše generacije za prihodnost. Tekmovalci, ki v svojih kategorijah sodijo v svetovni vrh, si zaslužijo za uspehe garati v urejenih razmerah. V nasprotnem primeru se jim bolj splača postaviti smuči v kot oziroma si jih prenehati izposojati. Navsezadnje so edini, ki so v moškem alpskem smučanju v tej sezoni naredili korak naprej.
Aktualna iztekajoča se zgodba slovenskega smučanja je lep primer, kako pomembno je vlaganje v smučarje v otroških in mladinskih kategorijah. Tina Maze je vse svoje največje uspehe dosegla, ko se je podala na samostojno pot kot uveljavljena alpska smučarka. Slovensko smučanje je vanjo vložilo veliko sredstev, čeprav so bile v javnosti bolj pogoste zgodbe iz let, ko za to ni bilo dovolj denarja.