Zastavlja se vprašanje, kaj je hotel umetniški vodja mariborske Opere Simon Krečič doseči s Karmeličankami, vrženimi naravnost v zadušljivost slovenskega opernega ribnika. Ne zdi se namreč verjetno (ali rajši: povsem kredibilno), da mu je šlo za dvig zvedavosti in estetske zahtevnosti obiskovalcev, ko pa jih je še ob svoji prejšnji potezi zibal v zabavniških napevih muzikala. Poulencova opera se oglaša s trezne prozodične ravni, njeno humanistično sporočilo pa se postopno odpira iz samih navideznih zastranitev (dialoško-razpravljalske doktrinarne narave); od poslušalca terja precej potrpljenja – in zanj je poplačan šele proti koncu predstave. Svoje »nadstandardne« repertoarne odločitve gledališče ni pospremilo z ustrezno učinkovitimi znamenji lastne programske vere vanjo, na primer v obliki dodatne in kakovostnejše promocije – po drugi strani pa gre sklepati, da si je niti ne bi moglo privoščiti, nemara zaradi vzroka, prepletenega s finančnim temeljem. Upamo, da postavitev ni bila draga, saj tudi ni bila nova. Med posebnosti slovenskih opernih logov pa sodi očitno tudi to, da zavod povsem »pozabi« omeniti takšno dejstvo.
Z drugimi besedami, inscenacija je bila na mariborski oder prenesena (in sicer brez bistvenih sprememb), nastala pa je leta 2007 za zagrebško Opero – ta je z njo tudi gostovala na ljubljanskem Festivalu. Sam sem jo tokrat videl tretjič (o njej sem sicer tudi že pisal) in ji tu ne nameravam posvetiti posebne pozornosti. Vsekakor še zmeraj drži, da je Krešimir Dolenčić s svojo ekipo (scenografka Dinka Jeričević, kostumografka Ana Savić Gecan, oblikovalec luči Deni Šesnić, oblikovalka odrskega giba Jelena Lečić) opravil klasično režijsko delo, ki obvlada panoramsko širino in obenem dramaturško nadrobnost opere s spojenim izraznim zamahom, stopnjevalsko potenco in psihološko izdelanostjo. Manj izrazne enovitosti in odmerjenih proporcev je bilo v glasbeni realizaciji; čeprav je po skupni izrazni moči več kot solidna (Poulencovo delo vselej izjemno stimulira zlasti ženski ansambel), ne doseže tolikšne sugestivne moči, kot mi je ostala v spominu ob zagrebških izvedbah. Eden izmed vzrokov je bržkone slabša akustika mariborske dvorane. Okvirno zelo zanesljivi glasbeni vodja Gianluca Martinenghi se ni docela zavedal njenih pasti, morda pa tudi ne (dovolj) izvedbene delikatnosti skladateljeve razpotegnjene sestavljanke iz govorno melodičnih gest, jasno registrirane zvočnosti in potencialno »neusmiljene« ritmične vztrajnosti. Orkester – v njegovih akordskih navpičjih je ostalo marsikaj nenaravnano (posebno v pihalih) – je bil v razmerju do pevcev večkrat grob, seveda v škodo polnovredne pevske dikcije, sicer večinoma zavidljive (sploh v primerjavi s »standardom« v ljubljanski Carmen).
Predstava postopno raste nad tovrstna nesorazmerja z glasbenim zgoščanjem v drugem delu opere – ob dobrem nastopu ansambla in nekaj antologijskih vlogah. Na prvem mestu omenimo Blanche Sabine Cvilak (pravi pevsko-igralski »kompleks strahu« in sopranistkina največja kreacija na slovenskem odru doslej), pa glasovno avtoriteto Matere Marie (Guadalupe Barrientos je pretresljiva tudi v nemi igralski izpostavljenosti finalne agonije, na katero obsodi ta lik Dolenčić), še vedno monumentalno in v mučni predsmrtni izgubi vere strašljivo Prednico Croissyjevo v izvedbi Zlatomire Nikolove, angelsko milo Sestro Constance (Nina Dominko) in preudarno Gospo Lidoine, v katere tolažilni spev v tretjem dejanju je Andreja Zakonjšek Krt vnesla izrazno toplino (mezza voce), kakršne od nje ne pomnim. Pohvaliti je treba zasedbeno skladnost med glasovnimi tipi vlog in danostmi pevk. Tudi vsi drugi nastopi so vredni pohvale. Uprizoritev Pogovorov karmeličank je v seštevku torej nadpovprečna, dvomim pa, da bo imela kak trajnejši vpliv v kontekstu zaželene prenove opere na Slovenskem. Operna kultura je neomahljiv, nenehen, večplasten, široko povezan proces, najprej pa stališče.
