Nihče pa se do zdaj ni vprašal, kako je z izplačili naših 212 občin, ki so po skupni vsoti pravzaprav najvišja. Supervizor tudi tu vestno beleži vsote, da te kap. Kajti občine vendarle največ poslov in plačil opravijo prek javnih razpisov, oddaje del in kar je še načinov za naročanje in plačilo storitev, materiala. Avtorski honorarji in podjemne pogodbe pa so v 11 letih odnesli skoraj 130 milijonov evrov iz občinskih proračunov. A tudi tu s takimi podatki šele vstopimo v blodnjak, ki se mu reče: neurejenost. Supervizor namreč v en koš meče marsikaj oziroma zaznava tudi povsem nesporna izplačila, kot so – na primer – odškodnine za vračilo škode po naravnih ujmah. Seveda se za tem in ob tem vešče skrijejo dejansko vprašljivi honorarji, ki po zgledu ene od občin narastejo za petkrat v tistem mesecu, ko se en župan poslavlja, novi trka na vrata in mora stari vrniti komu še kakšno »uslugo« oziroma se mu primerno oddolžiti.

Pravil pri tem odtekanju davkoplačevalskega denarja skoraj ni, zato je nabor posebnosti ob pogledu na izplačila občin samo gola potrditev, da gre za do zdaj precej neraziskano ali pa tudi zanemarjeno področje poslovanja občin in plačevanja storitev z avtorskimi honorarji oziroma podjemnimi pogodbami posameznikom. Tudi stopnja skrivnostnosti pri prejemnikih je v tem občinskem milijonskem blodnjaku bistveno večja, ker je skoraj nemogoče ugotoviti, kdo je prejemal dokaj velike zneske in zakaj. Računsko sodišče, nadzorni organi občin seveda tudi taka izplačila (lahko) nadzorujejo, a do zdaj nismo zasledili posebno izčrpnih ugotovitev o tem, kaj se za vsem skupaj skriva. In nikakor nočemo vnaprej koga obsojati, da je grešil. V nekaterih manjših občinah je namreč logično, da zaradi manjših uprav in s tem kadrovske podhranjenosti nastopajo tudi zunanji sodelavci, izplačila pa so mogoča tudi na tak način.

Morda supervizorjeve številke o milijonskih izplačilih pomenijo le dobro osnovo, da to področje prevetrimo na ustrezen, jasen, pravičen, transparenten način. Je res prav, da je od župana odvisno, koliko za – na primer – vodenje neke prireditve plačajo estradniku ali pevki za novoletno veselico? Taka vprašanja se odpirajo ob dejstvu, da je bilo od začetka beleženja tovrstnih odlivov denarja iz občinskih blagajn posameznikom iz občin na leto izplačanih več kot 10 milijonov evrov. Slednji morda niso tako znani kot bivša ministrica ali aktualni premier, a je prav zaradi tega ta blodnjak še bolj vabljiv, da se v njem skrije marsikaj.

Davkoplačevalci smo torej hlastno pograbili kost, ki se ji reče »prejemki znanih in pomembnih«, do zdaj pa pozabili vprašati v svoji občini, komu se na tak način kaj plačuje. In da ne bo nesporazumov: med bogatimi plačnicami so tudi krajevne skupnosti. Trenutno je nemogoče izluščiti zrnje od plev tudi zato, ker supervizorjev nabor daje predvsem skupno sliko in ne analizira vsebine izplačil. To pa tudi nekaj pove: naj odgovorni čim prej uredijo razliko med estradnikom s tisoči evrov in občanom z odškodnino, ki mu zakonito pripada.

Do takrat je jasno le eno: blodnjak občinam še kako ustreza, ker se v njem dobro znajdejo.