S takšnim sprevrženim pogledom na sodobni svet so na nož pričakali tudi povsem logično odločitev hrvaške vlade, da v Jadranu postavi na desetine platform za iskanje in črpanje nafte in plina, ki bo sosednjo nam državo uvrstilo nekam med Rusijo, ZDA in Savdsko Arabijo. Tja, kamor od nekdaj sodi, samo da za kaj takšnega Hrvaška, žal, nikoli ni imela dovolj umnega vodstva z dovolj velikimi jajci. Hrvaška bi glede na ocenjene zaloge postala energijsko ne samo zadostna, ampak bi črno zlato izvažala in verjetno že v nekaj letih prevzela predsedovanje OPEC, ki bi moral svoj sedež kaj hitro preseliti z Dunaja na otok Vis, da bi svetovni naftni ministri uživali ob pogledu na gozd naftnih ploščadi.

In potem se ti iz nekih študentskih zakotnih klubov in alternativnih špelunk pojavijo eko jurišniki, ki rjovejo, da nočejo nafte in plina, da hočejo čist Jadran, kristalno morje, ribo brez svinca, plaže, polne ježkov, ki pričajo o čistoči morja, in podobne bedarije. Rib že dolgo ni, ježki so itak nadloga, svinjarije na obalah je že zdaj na pretek. Namesto kroničnega negativizma in odklonilnosti do vsega naprednega bi človek pričakoval, da bi svoje mladostno intelektualne potenciale izkoristili za inovativnost in prokreativnost v blagor obubožanega naroda.

Dokler jim ne posveti lučka v ekološko ekstremistično zamegljenih možganih, naj jim pomagamo z nekaj predlogi v smislu razvoja naftnega turizma. Goste bi odslej lahko prevažali od platforme do platforme, na katerih bi ponujali bogat kulinarično-kulturni program. Na eni modra noč s sardelami v nafti, na drugi Oliver Dragojević s ponarodelo Dok Nadalina muti jaja, na tretji klapa Fumari z otoka Lastovo, na četrti ekskurzija in predavanje o čistem črpanju nafte iz jadranskega podmorja. Hotelske sobe z enkratnim pogledom na bližnjih deset platform bi lahko zaračunavali trojno. Ob jutranjem svitu bi petični gostje namesto ribiških lesenjač s predpotopnimi tomosovimi štirkami gledali konvoje prečudovitih tankerjev. Deca bi na obali zidala gradove iz napol strjene naplavljene nafte, starši bi na stojnicah namesto fig in paškega sira pri šjori Mare kupovali nove pristne hrvaške suvenirje – lična steklenička z nafto z otoka Hvar, škatlica iz školjk s katranom s polotoka Kamenjak, vrečka z originalnim plinom z Biševa. Trume gostov pa bi se valile na Jadran z detergenti prat z nafto prepojene galebe in želve, z mrežami lovit nafto s površine morja in pobirat razbitine v neurjih porušenih plinskih črpališč. Dovolj je bilo tistega zlizanega turističnega retro gesla »Občutite Hrvaško, kakršna je nekoč bila«. Hrvaška je nova, sodobna in razvita država in takšen mora biti tudi njen turizem!