Objektivno gledano je letalski promet najvarnejši, veliko, veliko več je mrtvih na cestah, tudi železniške in pomorske nesreče so usodnejše. Letalski promet najbolj drastično narašča in se tudi najbolj ceni, ravno zato izpodriva nekoč cenovno ugodnejšega železniškega, četudi je ta v svoji sodobni različici (ne v zaostali slovenski) med vsemi možnostmi potovanja najboljši, najudobnejši, hkrati pa najbolj ekološki in najbolj praktičen: točen, neodvisen od vremena, brez zamudnih, mukotrpnih, ponižujočih nadzorov, vozi v središče mest, ne pa na obrobje, kjer so letališča in od koder je potem treba iskati povezave z mestom, zato je na krajše razdalje tudi hitrejši.

In vendar ima letalski promet še vedno nekakšen obstret tabuja za premnoge ljudi in »strah pred letenjem« je skorajda neobvladljiv, razen če te odreši strasten ljubimec, kot je to v slavnem istoimenskem romanu pokazala Erika Jong. Na letenje se očitno še vedno lepi nekakšen prastrah, nekakšen nagonski fobični impulz zoper zmago nad gravitacijo, zoper prasanje o svobodi, ki jo prinaša breztežnost, možnosti leta v višave, kot ptica, in ki ga tako dobro ponazarja grški mit o Ikarju.

On in njegov oče Dedal sta skušala zbežati iz kretskega labirinta, zato sta si iz perja in voska izdelala krila. Oče je sina svaril: ne prenizko, da ti krila ne razpadejo od moče, ne previsoko, da sonce ne stopi voska. Ikar ni ubogal, sonce mu je osmodilo krila, hotel je previsoko in – padel.

Ikarov mit govori o človekovi želji po pobegu, o preseganju omejitev, o želji po neovirani prostosti, po vse višjem (metafizičnem), pa tudi o zagnanosti in zaletavosti mladosti ter premišljeni preudarnosti starejših; o igranju boga na eni in pravi meri na drugi stani.

Če je Ikar neobvladljiv užitek letenja brez misli na nevarnost, se zdi mladi kopilot, ki je ljudi na letalu pognal v smrt, njegova patološka različica nekaj tisočletij pozneje, dobesedno prepisana definicija tega, kar je psiholog Henry A. Murray pred skoraj tridesetimi leti poimenoval ikarov kompleks; človek je obseden z višino, očaran od vode in ognja, narcističen in blodnjav, ne priznava si svojih omejitev, ni zmožen uravnoteženosti med željami, cilji in zmožnostjo njihove uresničitve, nezmožen je odstopanja od zastavljenega.

Mladenič, ki je hotel nenehno leteti, z zmajem, z letalom, vse večjim letalom – cilj je bil medcelinski let – ki naredi vse, da bi postal pilot, čeprav že med usposabljanjem pregori. Mladenič, ki ni prvi, ki je pognal letalo v uničenje, a prvi, ki iz neverskih razlogov računa na posmrtno povrnitev: naredil bom nekaj, kar bo spremenilo vse. Kar mu vsaj deloma uspeva: že nekaj dni je absolutni predmet javnega zanimanja, ne kot fenomen, ampak ad nominem, kot izjemni posameznik, ki nedvomno nagovarja podobne psihološke strukture in je v tem smislu podoben Breiviku. Za to slavo se ima zahvaliti dvema rečema: 11. septembru, ki so ga v ZDA iz terorističnega dejanja spremenili v spektakel, četudi so storilce kot pripadnike »zle« kulture v veliki meri anonimizirali, in dejstvu, da je medijska obravnava letalskih nesreč nasploh drugačna od drugih prometnih nesreč, na veliko se individualizira žrtve in svojce, njihova romanja na kraj nesreče…

Tisto, kar je v svoji tragični blodnjavosti mladenič spregledal, je minljivost slave, ki si jo je tako obupno želel. Slava, od nekdaj minljiva, je danes le še vprašanje dni. Do konca tedna bo tudi on že »yesterday news«, včerajšnja novica, in prav nič razen kozmetike se ne bo spremenilo. Je zgolj primerek absurdnega antijunaka, enega iz velike množice patoloških oseb, ki nas obkrožajo, tistih, o katerih sosedje po tragedijah, k sreči ne vedno tako drastičnih, povedo, da so bili v redu ljudje, ker o mrtvih vse dobro ali ker ne znajo ali nočejo videti in ker se je občutljivost za branje znakov povsem izgubila v poplavi naglice, individualizma in razpada družbenega tkiva. To je čas, v katerem se povzdiguje bolezensko ambicioznost, preskakujoč karierizem, bogatenje in zasedanje položajev, ki jim ljudje niti v sanjah niso dorasli, ne po izobraženosti ne po psihični zrelosti. Čas, kjer se nadzor na vseh ravneh nenehno povečuje, varnosti pa je vse manj, kjer je vse več omejitev, a je hkrati vsem vse dostopno v imenu »konkurenčnosti« sposobnosti, ker se posameznika medikalizira tam, kjer je bolna družba, in tolerira tam, kjer bi morala obstajati trdna pravila, kdo je za neko delo sposoben in kdo ne. Kjer se vsi sprenevedajo, da je za varnost poskrbljeno, a vsi vemo za pijane pilote, za njihovo izčrpanost… Kako je že dejal neki naš psihiater? »V letalu sem slišal, da pilotira moj včerajšnji pacient, ki so ga obsedale samomorilne misli. To je bil moj najhujši polet v življenju.« Morda je bil še nekaj: njegov najhujši poklicni spodrsljaj v življenju. Ker v imenu narobe razumljene zdravniške molčečnosti ni obvestil pristojnih.