»Dirka po Kataloniji je bila popolnoma drugačna kot lani. Priložnosti za klasičen sprint ni bilo,« je razočarano, potem ko mu potek lani zanj tako uspešne dirke ni bil naklonjen, po zaključku v nedeljo v Barceloni pripomnil Luka Mezgec.
Kolesar leta 2014 je na lanski preizkušnji po Kataloniji, ki seveda sodi v niz svetovne serije Worldtour, nanizal kar tri etapne zmage in vmes nosil majico vodilnega. Letos ni prišel niti do kančka priložnosti, da bi se sploh pokazal in preizkusil. Da je v sprintu sploh pretegnil noge, je v sobotni etapi sprintal za naziv zmagovalca glavnine za 20. mesto. Za kolesarja njegovega kova, ki je v preteklem letu sodil v elitno sprintersko deseterico zmagovalcev na svetu, se to zdi skoraj manjvredno. »Tako pač je. To je bil sploh prvi dan po dolgem času, da sem znova iskal sprinterski občutek. Končno sem se dobro počutil, z veseljem sem trpel in na koncu, čeprav ni bilo v igri prav ničesar, še malo sprintal,« je opisal Mezgec, ki je tudi na tej dirki še čutil posledice bolezni izpred nekaj tednov.
A kot se je izkazalo, pripravljenost v tem pogledu ni igrala nobene pomembnejše vloge. Prav Katalonija je primer, kako razplet enega dne lahko povsem spremeni nadaljnji potek, na kar pa posamezniki v ekipah nimajo velikega vpliva. Prav nepredvidljivost je tudi čar cestnega kolesarstva. Zgodba je poučna tudi za ljubitelje kolesarstva, da spoznajo ozadja in bolje razumejo kompleksnost panoge.
»Vedel sem, da bo letos dirka po Kataloniji težja po profilu kot lani, a to potem ni imelo posebnega vpliva. Pač pa sta v prvi etapi Francoz Pierre Rolland in Belgijec Bart De Clercq kot ubežnika pridobila tri minute prednosti, kar je dirko naredilo zelo specifično. Ker sta oba dobra hribolazca, ekipi Sky in Tinkoff Saxo z največjima favoritoma nista smeli čakati do najtežje četrte etape, saj prednosti ne bi nadoknadili. Vsak dan so ju izčrpavali od starta do cilja. Vsi so kar leteli po zraku. Vsak dan. In izčrpavanje se jim je izplačalo. Priložnosti za klasičen sprint pa ni bilo, saj so bili v ospredju predvsem boljši hribolazci. V petek je bila po profilu še najlažja etapa, teoretično namenjena sprinterjem, pa smo se še vedno vozili v cilj eden po eden,« je razložil zakulisje dirke, ki jo je v skupnem seštevku dobil kolesar britanskega Skya Richie Porte pred Alejandrom Valverdejem (zmagal je kar na treh etapah), Italijanom Domenicom Pozzovivem. Šele na četrtem mestu je bil Alberto Contador v dresu Tinkoff Saxo.
Kako zahtevna je bila dirka, dovolj zgovorno pove tudi podatek, da se je Mezgec v cilj nekajkrat pripeljal v skupini s Chrisom Froomom, predlanskim zmagovalcem Toura. Dirke pa ni uspelo končati tudi Janu Polancu (Lampre), ki se je po poškodbi roke prvič vrnil na tekmovalno sceno kot nalašč v to katalonsko sršenje gnezdo. Luka Mezgec je bil v pripravljalnem obdobju navdušen, da je znova napredoval. Februarja je že slavil tudi etapno zmago na etapi francoske etapne dirke Tour du Haut Var, potem ga je, kot smo omenili, ustavila bolezen. Zanimivo je, da je nemška ekipa nizozemskih korenin Giant-Alpecin v tej sezoni dosegla le tri zmage. Najprestižnejšo je slavil John Degenkolb na eminentni klasiki Milano–San Remo, zato posebnega pritiska vodstva nad kolesarji seveda ni. Belgijska elitna ekipa Etixx - Quick.step ima sicer že 18 zmag v tem letu, britanski Sky 16, španski Movistar pa trinajst.
Čeprav sezona traja šele dva meseca, nekateri pritisk že čutijo. Kako vpliven je lahko pritisk lastnika ekipe, pa kaže primer Tinkoff Saxo. Lastnik ekipe Oleg Tinkow je pred kratkim, zagotovo tudi zaradi skromnih uspehov v primerjavi z milijonskimi vložki, odstavil vodjo in dolgoletnega tvorca ekipe Bjarna Riisa, ki je – kako ironično – ekipo lani prodal kontroverznemu ruskemu bogatemu ljubitelju kolesarstva. Ekipa ima zgolj dve zmagi, kar je porazna bera za moštvo s Petrom Saganom (zmaga na etapi Tirreno–Adriatico) in Albertom Contadorjem (Po Andaluzij), ki sta z okoli štirimi milijoni evrov med najbolje plačanimi kolesarskimi zvezdniki.
Za primerjavo: izmed preostalih ekip s slovenskimi kolesarji ima Špilakova Katjuša osem zmag, med drugimi tudi nedeljsko Luca Paolinija na Gent–Wevelgem. Pri italijanskem Lampreju, kjer vozita Polanc in Luka Pibernik, jih imajo šest. Pri ameriškem Cannondale, kjer vozita Matej Mohorič in Kristijan Koren, so dosegli le eno zmago. Vseeno imajo veliko manj skrbi kot pri kazahstanski Astani, kjer se bolj kot zgolj s šestimi zmagami na dirkah nižjega nivoja ukvarjajo s prepričevanjem Mednarodne kolesarske zveze UCI, da bi obdržali status Worldtour. V četrtek imajo nekateri člani vodstva ekipe in kolesarji, brez športnega direktorja Gorazda Štanglja in Boruta Božiča, zagovor pred Licenčno komisijo UCI v Aiglu v Švici. Tudi tam bo štelo vse kaj drugega kot zmage na cesti.