Mednarodna sezona hokejistov Jesenic v drugoligaški ligi INL je neuspešna. Izpad v polfinalu proti Feldkirchu, ki je bil v seriji boljši s 3:1, pomeni spodrsljaj že ob prvi resnejši oviri v končnici tega ne preveč uglednega tekmovanja.
Zaletave zamenjave trenerjev
To je bila sploh prva sezona novega društva, ki ga vodi še ne dolgo tega javnosti nepoznani gorenjski gostinec Anže Pogačar. Na Jesenicah so bile opazne začetniške napake, kar je posledica pomanjkanja vizije in funkcionarskih izkušenj novega hokejskega vodstva. Kuhati se je začelo že avgusta, ko je Pogačar nespretno cincal glede sodelovanja na tradicionalni poletni ligi na Bledu, ko so ga h končni odločitvi vodili tudi različni interesi prišepetovalcev blizu hokejske zveze. Za trenerja je sprva postavil teoretika Gorazda Reklja, ki v garderobi ni znal vzpostaviti avtoritete, zato mu igralci niso zaupali. Takšen scenarij je bil znan že vnaprej, predvidel pa ga je tudi Pogačar, a je z Rekljem vseeno vztrajal, dokler plahih Jeseničanov niso ponižali mladinci Olimpije.
Na klop železarjev je tako že ob koncu oktobra sedel Roman Pristov, ki ima sloves strokovnjaka iz nekega drugega obdobja. Pristov je bil toliko časa zunaj hokeja, da v zadnjih letih sploh ni obnavljal trenerske licence. Če je pred desetimi leti popeljal jeseniško moštvo do rekordnega niza zmag v mednarodni ligi, učinka v tej zimi ni imel. Slišati je bilo očitke, da je Pristova povozil čas, igra Jesenic pa je bila tudi pod njegovim vodstvom podobno dolgočasna kot pod Rekljem. Glede na raven tekmovanja je še danes nepojasnjeno, zakaj sta bila tako Rekelj kot Pristov nezaupljiva do hokejistov iz tretjega in četrtega napada, ki bi morali odpočiti nosilce igre.
Pred odločilnim delom sezone v INL se je Pogačar naveličal tudi Pristova in iz Ljubljane pripeljal nekdanjega dolgoletnega igralca Olimpije Nika Zupančiča. Zupančič je bil jeseniška želja že na začetku sezone, a je bil tedaj predrag. Ni nepomembno, da pomočnik reprezentančnega selektorja Matjaža Kopitarja doslej ni imel izkušenj z vodenjem prve ekipe, kar je morda tudi vplivalo na prezgodnje slovo Jeseničanov iz INL. Pogačarjev zdrs ni bil le zaletavo menjavanje trenerjev, ampak očitno tudi nakup nerodnega finskega vratarja Aleksisa Ahlqvista, ki je dobil sloves največjega razočaranja tretje polfinalne tekme v Podmežakli, ko se je serija po zmagi Feldkircha s 6:2 prevesila na stran Avstrijcev. Ahlqvist je po prihodu na Jesenice odvzel številko ena domačemu vratarju Juretu Pavliču, medtem ko se je v slačilnici sredi sezone našlo mesto tudi za veterana Anžeta Terlikarja. Nekdanji reprezentant, ki bo letos dopolnil 35 let, je nazadnje igral za amaterje iz Triglava, po prihodu na Jesenice pa je na račun rezultatskega interesa odžrl mesto enemu od mladih hokejistov.
Iz INL ni povratka na veliki oder
Kakor koli obrnemo, bi lahko Jeseničani v sila povprečni konkurenci v INL, kjer so proti avstrijskim tekmecem zmogli po dvanajst zmag in porazov, dosegli vsaj finale, kar je bilo izpostavljeno tudi na premierni tiskovni konferenci kluba. Potem ko so v nizkokakovostnem četrtfinalu s Slavijo hitro dosegli štiri zmage, se jim je v nadaljevanju posrečil le uvodni polfinalni obračun s Feldkirchom. Jeseničani bodo našli izgovore, da imajo v Avstriji bolj urejene razmere in možnost nakupa tujcev, a ne gre pozabiti, da rdeči dres nosi več kot deset hokejistov z izkušnjami v EBEL. Nekateri med njimi so bili tudi člani reprezentance. Zaradi nezadovoljstva v Ljubljani so se na Jesenice nazadnje preselili Žiga Grahut, Miha Pesjak in Nejc Berlisk, njihova igralska kariera pa očitno ne bo nič posebnega, saj so resnemu hokeju prehitro obrnili hrbet. Dosedanja praksa namreč kaže, da odmevnega povratka na veliki oder iz lige INL enostavno ni, obenem pa je na Jesenicah nujen razmislek, kakšen hokej si sploh želijo v prihodnje. Vztrajati zgolj v napol rekreativni ligi INL bi bilo za okolje s tako bogato hokejsko tradicijo dolgoročno nesmiselno, saj se v zadnjih letih opazno znižujeta tako kakovost kot zanimanje za panogo.
Jeseničane po slovesu iz INL čaka še sklepni del državnega prvenstva z Olimpijo, ki je sinoči v polfinalu še v drugo premagala Celjane (8:0). Boj za prvaka na domači sceni je v zadnjih letih izgubil sijaj in ne prinaša praktično ničesar več. Ker so finalne tekme brez pravega naboja, serija med kopico športnih dogodkov mine zelo neopazno. Tokrat ne bo nič drugače, saj sta tekmeca daleč od stare slave. Pri Olimpiji, kjer hokejisti zaradi večmesečne zamude pri izplačilu plač trenirajo le še toliko, da zapolnijo prosti čas, komaj čakajo na konec sezone. Namesto da bi hokejska zveza določila čimprejšnje termine finalnih tekem, bodo prvi plošček vrgli šele čez deset dni.